Okoslovska, okooslovska gorska tura nad Koritnico in jezikoslovska domača ura nad zemljevidom
Četrtkova zgodba
Rateški M.M.
Ogled situacije na terenu
Silvo Torkar, Zakaj Mangart? (PV 04/2002): »Če še po sprejeti standardizaciji, podkrepljeni s Slovenskim pravopisom in temeljnimi geografskimi priročniki, nekateri posamezniki sejejo dvome in povzročajo nepotrebno zmedo, jih je pač treba opozoriti na pravila obnašanja v civilizirani družbi, ne pa odpirati o tem nove razprave.«
Gorski pravopis. V Planinskem vestniku sem našel razpravo, zakaj so Mangrt preimenovali v Mangart. Milan Orožen Adamič je preimenovanje utemeljeval takole: »Korenina imena prihaja od imena svetnika Magharta … Mangrt tudi slovnično ne ustreza najbolje slovenskim pravilom.« No! Da bi se gora imenovala po svetniku ali magu, ta je pa dobra! Kaj besede rt, črt, hrt, krt, smrt, prt, srt, trt(a) in vrt ne ustrezajo slovenskim pravilom? Koliko slovenskih besed se konča na –art? Zna biti, da za izgovorjavo starodavnega jezika sanskrt jutri določijo sanskart. Samo da na koncu ne bo san-škart... Mangrt je verjetno zelo staro ime. Zakaj izgovorjava in občutek domačinov ne štejeta? Goro zelo dobro poznajo, gotovo jo občutijo bolje od vsakega mestnega planinca. Zakaj so jezikoslovci preimenovali Grintovec, ne pa tudi Bavškega Grintavca?
Poimenovanje neke gore ali vodnega toka je starim ljudstvom veliko več kot danes. Ko še niso poznali zemljevidov, so se ravnali le po pripovedi. Na pot so se lahko podali le na podlagi imen, ki so v zgodovini in v vsem razumljivi obliki izražala naravne značilnosti orientacijskega objekta… Pogosta raba krajevnih in ledinskih imen se ne ravna togo po pravilih, ki jih zagovarjajo jezikoslovci. Ljudska fonetika in morfologija sta pri imenih zelo konzervativni. (*)
Vmesni svet med dolino in Mangrtskim sedlom, s kipom kamnitega orla
Gorska cesta. Strmenje v zemljevide ni pomagalo, razmerja in povezave gorá sem šel opazovat v živo. V petek sem imel pot v Italijo in dobil sem izgovor za velik ovinek čez Julijce. Ravnokar sem prebral nekaj kritičnih besed reševalca Franca na račun instant planinarjenja in hoje v gore po službi. Imel je prav! Po službi bi bilo pozno, zato sem si izgovoril predčasni izhod že ob enih. Gorska cesta je bila zaprta za promet. Vozil sem počasi. Ops! Zapeljati sem moral s ceste, da ni prišlo do pretesnega srečanja s prvo gručo motoristov. Bilo jih je še več... Halo, od kot so se vzeli? Mislil sem, da bom eden redkih, ki bo kalil mir. Pred zadnjim predorom, v katerem je bil velik snežni zamet, sem ustavil na majhnem parkirišču. Gajstna oče in najstna hči sta skozi predor prinesla kolesi. Povedala sta, kar sem že videl in česar nisem vedel. »Na cesti so veliki zameti... v Nemčiji so imeli včeraj državni praznik. Pa so nekateri naredili most.« Prijetna sogovornika...
Bovec leži ob robu ravnine, ki jo obdajajo visoke gore. Nekoč je bila vsa obdelana in verjetno razdeljena na polja, njive. Kmetovalec se je zvečer vračal s tistih polc. Ljudje v Posočju v domači govorici ne izražajo jasno razlike med p in b, še manj pa med b in v. Razlaga se zaplete zaradi dvoustičnega –w-, ki se je razvil iz soglasnika –l- pred c: Polc > Bolc > Bowc. Polglasnik ë se je izgubil že zgodaj. Rutar omenja celo izgovorjavo Bovč. Visoko pismeni prvaški župnik M. Notcua (Čuk) je vpisal v matično knjigo leta 1589, da je umrl Miha Rugelj, župnik v kraju Bolz in da bi bil še bolj jasen, je pripisal tudi Plez. (*)
Rateški Mali Mangrt. Vrnil sem se zaradi Malega. Večkrat sem hodil pod njim, se kasneje obračal za njim in ga občudoval tudi navzdol. Trave so bile na robeh že zelene, na pobočjih pa je še prevladovalo zimsko mirovanje. Kamnit orel se ni premaknil od prejšnjega meseca. Ves čas se je dalo opazovati Kanin. Nebo nad glavo je bilo jasno: dokler ne zlezem na Malega, mora želja stopiti na vrh Velikega počakati! Na razgledišču sem razbremenil ramena za lažjo visokogorsko vajo v lazenju. Če bo pristop kdo opisal v gorniških vodnikih, ga bo verjetno otežil s I. težavnostno stopnjo, z enim mestom II. Vrh je imel dve špici. Nisem bil prepričan, katera je višja. Za vsak slučaj sem stopil na obe. Pričakoval sem drugačen pogled na Velikega, ki ga pa ni bilo. Pogled je vleklo na Viševo in Montaževo skupino. Sestopno vajo sem naredil še previdneje. Tudi otipavanje mrzlih skal je bilo v užitek.
Kanin. V beneškoslovenskem narečju je prehajanje m > n še vedno v vsakdanji rabi. V njihovem katoliškem tedniku Dom lahko beremo: nesreča za usakim garmam čepi. Kanin nima ničesar skupnega s pasjimi navadami (cane = pes), temveč pomeni (Veliki) Kamen. Pri Kaninu gre torej zgolj za drugačno izgovorjavo polglasnika, pomik naglasa na zadnji zlog in asimilacijo soglasnika m. (*)
Zanimiv nadzornik okolice sedla, tale Rateški M.M.
Znaki. Sproščeno in z izpolnjenim prvim ciljem sem pristopal k Velikemu. Kaj bi se mu lahko odpovedal, ko sem bil že tam... Vlekla me je Slovenska. V pričakovanju sem se bližal gorskemu križišču. Enosmerne stopinje samotarja so v nanosih svežega snega vodile v desno. Hotel sem videti, ali bo šlo. Vrh ni več bil glavni cilj, na njem sem letos že stal. Tudi zanesel sem se, da bi se po potrebi pravočasno obrnil. Blizu vstopa sem se začel opremljati z ostro kovino. Preko skal se je posulo nekaj kamenčkov. Tudi v drugo je drobir padel v sneg le meter ali dva stran. Je bil to znak, naj se obrnem? Naj bi vsaj stekel stran? Kar nazaj, na italijansko pot sem obračal, ko sem v sebi zaslišal: Se bojiš? Nimaš razloga. Prav tam sem se opremil do konca. Stopil sem naprej in navzgor. Občutek napetosti je popustil. Graben sem začel pazljivo motriti, če bi ojužnjen sneg kaj spustil vanj.
Rezija. … Ime našega Razorja 2601 m podobno izraža hrapav videz. Gubasto lice starega človeka je razorano kot njiva. Razorano je posebno apnenčasto pečevje ali čerovje. Razorano je tudi pečevje Rzenika 1883 m; ali njegovo ime izvira iz Razenik? V vzhodni Švici se dviga gora Piz Roz 3097 m, nedaleč bolj proti vzhodu pa leži Monte Roza, ki ne more pomeniti nič drugega kot Razor. (*)
Sled. V strmini so stopinje neznanca prišle prav. Naluknjal je plasti novega snega. Pomagale so tudi jeklenice, ki so bile večkrat izven snega. V strmini osrednjega dela grabna sem se moral zanesti nase in na svojo opremo. Zobje, pritrjeni na zmehčane podplate odsluženih čevljev, niso najbolje držali na odpuščeni plasti zrnastega snega. Spomnil sem se nasveta iz Pollakove knjižice in noge postavljal v škarje. Prijeli so tudi stranski zobje. V tišini se je napetost stopnjevala do vrha umazanega snežnega jezika, kjer sem pod trebušasto skalo ponovno vdihnil z veseljem. Videti je bilo, da se tam stoji lažje in varneje. Ob skali se mi je udrla plast novega snega, s katero je bila zapihana poka. Nogo bi potegnilo še globlje, če se koleno ne bi ustavilo ob izboklini na skali. Zlahka sem rešil ravnotežje, bolečine pa sem se rešil šele kasneje.
Svinak. Čudoviti vrh Svinjak nad Bovcem ne more imeti najmanjše zveze s svinjerejo…Ko še ni bilo cest, so potniki hodili zaradi varnosti in preglednosti najraje po slemenih hribovja. Tako so opazili, kako so pobočja zvita ali zavita, tj. ukrivljena. V cerkveni slovanščini je bil pridevnik osvênëtë v današnjem pomenu zunanji, torej kraj ali hrib, ki izstopa, moli ven iz črte. Drenovini sorodna je sviba, ki se jo lahko zviva. In tudi spirali rečemo viba. Vsa gornja imena in besede imajo v deblu skupen pomen: nekaj zaokroženega. (*)
Ko skala stoji na razgledni točki, ostane tam za dolgo
Krnovo središče. Težavnost gornjega dela ni bila bistveno manjša. Do vršne kope sem bil pozoren, kaj se dogaja v prostoru. Kam sem stopil, česa se oprijel. Nagrada je bila velika! Na ravno sem stopil tik pred zadnjim dejanjem dneva, sončnim zahodom. Še vedno je bilo in bo posebno občutje stati na veliki gori konec prekrasnega dneva. Zagledati bi moral Krn in sestopiti. No! Nisem ga znal opaziti. Ta je pa dobra! Glede na Kanin sem približno določil tretje oglišče enakostraničnega trikotnika. Zakaj Krn ni skočil iz obzorja in je raje ostal skrit, neprepoznaven? Zdi se, da ima nadzorno vlogo. Doma sem na zemljevidih poskušal to videti. Oddaljenost vrha Krna od Kanina, Mangrta, Koritniškega Malega Mangrta, V Koncu špice, Prisojnika, Razorja in Kredarice je enaka. Kot so enake tudi razdalje med Krnom in Matajurjem, Bovcem, Tolminom, Bavškim Grintavcem ter slapom Savico.
Posebno na območju nekdanje Retije pogosto naletimo na ornim corno… beseda je po VIII. stoletju prišla prav tudi Germanom kot Horn, rog… Povsem upravičeno smemo iskati osnovni pomen te besede v deblu kar, (čer v kasnejšem razvoju), ki je bilo osnova za naši besedi gor, gora. Teh dveh ne najdemo zahodno od Benečije, goro nadomešča corno… To etimologijo potrjuje tudi furlanska istopomenka cuâr, ki je ohranila trdo, prastaro izgovorjavo besede kar (Karatnatija, Karnija, Karavanke). Pri nas imamo kar in čer. Pridevnik karënë-čérni se je tudi pri nas ohranil v prvotni obliki, in sicer kot Krn. (Tudi Monte Cervino bi lahko bil Kar, Čer, Krn...) Leopold še piše: »Kaj mislite, da so cervi, jeleni, zahajali na visoki Matterhorn?« (*)
Mag Hart. Očaralo me je daljšanje ležečih senc na stoječih vrhovih vzhodnih gora. Trglav je bil videti drugačen. Nevtralen. Stal je v sredini, pa neposredne povezave nisem znal ugotoviti. Najmočneje je nase pozornost vlekla Škrlatica. Doma sem ugotovil, da prelaz Vršič stoji natančno na sredi med obema vrhovoma. Martuljkova skupina je delovala dopolnilno. Krnica Velike dnine jih je opredeljevala, vendar ne ločevala. Je možna kaka primerjava med paroma Mangrt – Jalovec in Škrlatica – Špik? Merjenje na zemljevidih doma je pokazalo: razdalje od Škrlatice so do Kepe, Tromeje in Mangrta enake. Ista razdalja se ponovi med Mangrtom in Višem ter Bovcem. Od Blejskega otoka do vrha Triglava je enako daleč kot do Kepe. Kako je vse skupaj prepleteno, gre za primerjavo preprostih razdalj…
Trentarji, v svoji zemljepisni osamljenosti gotovo najbolj neposredni potomci staroselskih Slovenov, so v svoji duhovni in besedni ostalini ohranili marsikatero indoevropsko starino. Mednje spada tudi Trglav. Pomen moramo iskati v trojnosti elementov, ki so podlaga življenju: zemlji, vodi in zraku… Motiva trojnosti Latinci niso dobili od Grkov; v krščanski obliki se pojavlja šele mnogo stoletij kasneje: sveta Trojica. Zato pa mora biti za nas še toliko bolj zanimivo dejstvo, da trojnost srečamo na ozemlju, ki so ga naseljevali Veneti… Najverjetneje dolguje svoje ime božanstvu Tribožjad ali Trimožjad tudi naša gora Triglav. Pri tem pa ne smemo pozabiti na enoboštvo Venetov, katerih Bog je bil brezoseben in nad božanstvi; le njega so častili kot pravega boga… Njihova sveta tribusjatnost, tribožnost, se zelo verjetno odraža v toponimih Trevizo, Trbiž, Tribuša, in Tribušon, ki utegnejo pomeniti kraje s takšnim svetiščem. (*)
Pogled, ki najbolj pritegne – k Škrlatici
Mir. Sestopa sem bil vajen, pot sem poznal že prav dobro. Vseeno sem ob vsakem koraku dal gori košček gotovosti. Vsrkaval sem podobe gorate pokrajine in užival na počasnem visokogorskem sprehodu. Biti v samoti gora dobi svoj smisel na povratku med ljudi. Na razgledišču ob Rateškem M. M. sem lahko snel zimsko opremo in prižgal svetilko. Tudi na povečernem nebu je izstopal Mali. Brez njega izlet ne bi imel enakega smisla. Ob pol desetih sem bil še vedno dva tisoč dvesto metrov visoko. Poklical sem, da pridem zelo pozno in naročil, naj ne skrbijo. V očeh je temnel mir poznega mraka. Noč je preusmerila čute na Zemljo. Položaj Lune je bil enak kot aprila, od zadnjega izleta so minili štirje tedni. Mir sedla je bil nekaj posebnega.
Soča. Pomensko osnovo za to ime gre iskati zagotovo že v skupnem prajeziku, saj najdemo že v sanskrtu çuč, çoč v pomenu sijati, blesteti, odsevati. Tudi v pradavnini so jo videli kot blesteč, odevajoč, srebrn trak, kadar so jo občudovali z vrhov nad strmimi bregovi. Bila je sontja – blesteča. Do pojavitve Brižinskih spomenikov so izgovarjali le Soñča. Soča pa je dolgo časa bila znana tudi pod imenom Bela voda, Bela reka kot pravi S. Rutar, vsaj v srednjem veku… Nova inačica se je pojavila nato kot Iznica. Poslovenjeno trentarsko prebivalstvo je delu Soče od izvira do pritoka Zadnjice reklo Šnita (< Iznica) (*)
Sporočila. Tekoča voda tajajočega se snega je nad grapo dajala zvočni signal, kje naj se izraziteje usmerim v desno. Noge so se kar ujele na staro pot do ostrega cestnega ovinka. Pri avtu je bilo na prvi pogled vse tako, kot sem pustil. Obrnil sem ključ in radio je začel iskati postajo, na katero sem se javljal veliko četrtkov. Večkrat so mi že nagajali zvočniki, a tale radijska šala, ko so skočile ven več kot leto stare prednastavitve, je bila dobra! Niti zadnje niso bile, vmes sem jih že večkrat menjaval. Je bilo to kakšno sporočilo?
Kekec. Že v stoletjih pred našim štetjem so Etruščani v današnji Toskani poznali pravljičnega fantiča po imenu Cacu oz. po fonetičnem razvoju Keko. Zelo pa je zanimivo hkratri dejstvo, da so na istem območju, kjer ni visokih gora, poznali tudi kozoroga. In tam so častili božanstvo Triglava oz. Trobožjad! Kot pri nas v svetu pod Triglavom, kjer še vedo za dečka Kekca! (*)
(*) Leopold Verbovšek,
Komu (ni)smo tujci?