Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Lipnik

sreda, 4. julij 2007, ob 00:00, Vladimir Habjan, ogledov: 6221

Mali »kucelj« Lipnik mi je prav polepšal dan!

PLANINARJENJE

Lipnik


Visoke gore že vabijo, čeprav se je ponekod še zadržal sneg. Na pot se odpravim v petek, dan pa je presenetljivo čudovit.

Jerebica s poti na Bovško

Vzameva si dopust, jaz ravno nekaj praznujem in takrat res nočem biti v službi. Vendar mi gre danes vse narobe. Najprej spregledam izvoz na Jesenicah in se morava od predora vračati nazaj ter izgubiva cele pol ure. Potem se dolgo obirava še v Bovcu, tako da se na pot odpraviva šele zgodaj popoldan. Dan pa je čudovit, prav primeren za fotografiranje. Zapeljem visoko v pobočje Javorščka. Cesta je neverjetno zaraščena, okolica pa bujno zelena. Kot na dlani se odkrije lepa Bovška kotlina. Po že znani stezici se odpraviva prečno na severno stran proti markirani poti. Med mnogimi »sms-ji« je klic na reševalno akcijo. Presneto! Žal sem predaleč. Kasneje pokličem in izvem za grdo nesrečo. Bom pač pomagal drugič ... Hitro sva na prostrani živo zeleni planini Golobar. Čudovito je, močna zelena barva, modro nebo in beli oblaki, kar zna polar filter na fotoaparatu tako dobro poudariti. Tu pa doživim še drugi šok! Baterija na digitalcu odpove. Takoj se primem za glavo! Rezervna je ostala v avtu, preveč sem hotel prihraniti pri teži opreme … Irena je prav jezna, jaz pa se ne pustim, ne bo me vrglo iz tira.

Bavški Grintavec in Jalovec

Ker sva bila hitra, lahko nadaljujeva naprej, pozno popoldan namreč pridejo na obisk prijatelji in jih morava pričakat »doma«, ne pa nekje na poti. Zaženeva se kar v brezpotje in uloviva staro mulatjero. Vodi v vse bolj prijeten svet, ki mi je vedno bolj všeč. Irena fotka, dokumentacija vseeno bo. Skozi valovit svet stopiva na ostro škrbino. Odpre se pogled na Krnsko pogorje. V daljavi se na drugi strani pokažejo celo Dolomiti in Visoke Ture. Mene pa težave ne zapustijo, zdaj me začnejo grabit hudi krči v črevesju … Komu sem se tako zameril? Mimo ostankov fronte stopiva na razgledni vrh. V tem svetu res uživam. Že večkrat sem zapisal, da so zame gore nad Sočo kot magnet, vsake toliko časa moram tja, drugače mi kar nekaj manjka.
Pot nazaj je eno samo hitenje, pa ustavljanje in stokanje zaradi bolečin. Do Golobarja se potem le nekako umirijo. Na planini spet presenetiva gamse, ker sva tiho, naju opazijo ko sva že čisto blizu. Vračava se skozi dolino potoka Slatenik. Neverjetno se vleče, da sva do avta vsa zasopihana. Ne glede na vse današnje zaplete sem prav zadovoljen. Mali »kucelj« Lipnik mi je prav polepšal dan! In kolegi? Tik pred njimi sva prišla in ravno nazdravljala, ko so se pripeljali …

Besedilo: Vladimir Habjan Fotografije: Irena, Mušič, Vladimir Habjan

Na vrhu

Komentiraj (6):

Iztok Snoj, četrtek, 5. julij 2007, ob 15:19

Lipnik je zanimiv vrh. Spomnil sem se starih diskusij, da smo o njem kar nekaj pisarili pred dobrimi 15 leti in tudi manj
Za osvežitev dajem nekaj povezav s starega spletišča, mislim da je zanimivo branje:

Lipnik, 1867 m, Andrej Stritar - staro.gore-ljudje.net/...o8957351
Lipnik in okolica Golobarja, M.Bradeško - staro.gore-ljudje.net/...o9149854
Lipnik III., Iztok Snoj - staro.gore-ljudje.net/...o99930029
Lipnik IV, Iztok Snoj - staro.gore-ljudje.net/...o892544

O Lipniku pa očitno veliko ve Tomaž:
Direttissima na Lipnik, Tomaž(at)Snežnik - staro.gore-ljudje.net/...o8022607

Tomaž Jeras, petek, 6. julij 2007, ob 22:14

Iztokovo "Varianto B" (http://staro.gore-ljudje.net/diskusije/o892544.html) je potres l. 2004 precej prizadel, že spodaj pred planino Zaslape je lep del poti povsem zasut, na prečnem delu med planino in stikom z mulatjero pod Kozjim bregom pa so skalni podori na nekaj mestih pot povsem uničili, zato je ta varianta težko prehodna. Sam sem tam hodil avgusta 2004 in se kar težko prebil do konca. Morda je sedaj stanje kaj boljše, vsekakor pa bi bilo spodaj bolje najti omenjeno mulatjero ("Bulfon Weg") in vzpon narediti kar po njej. Kje pa se začne, pa žal ne vem.

Ivan Jurkovič, sobota, 7. julij 2007, ob 11:27

Bulfon Weg se odcepi od Primus Wega že na prvih serpentinah, ki pa jih je, žal, zasul podor, zato se do njega prebijemo ob robu plazovine, kjer na levem ovinku zasute (Primus) mulatjere naletimo na vodoravni odcep v desno.

Lani je bila pot očiščena in normalno prehodna.

Tomaž Ovčak, četrtek, 19. julij 2007, ob 10:12

Naj dodam manjkajoče ....

Pot na Kozji breg (Bulfon Weg) se na vrhu, po približno dveh urah, razcepi, ena mulatjera gre levo proti Vršičem (do cca. 1400 metrov, kjer so stale avstroogrske havbice 10-cm, naprej lovska steza), nadaljevati je treba desno.

Kdaj smo na Kozjem bregu? Ko nas pot privede do manjše jase sredi gozda, pred njo desno se v smrečje desno navzdol spušča zapuščena mulatjera, ki nas v nekaj minutah privede do ostalin velikega avstroogrskega skladišča (sektorsko skladišče za celotno območje planine Golobar, z Lipnikom in Javorškom vred).

Glavna pot gre po zgornjem robu jase dalje proti planini Golobar, po cca. 15 minutah, še preden pridemo do planine, se levo navzgor odcepi mulatjera na Lipnik.

Dodajam panoramo z vrha.
http://prohereditate.com/portal/foto/panorama006.htm

Tomaž Jeras, ponedeljek, 30. julij 2007, ob 08:14

V soboto preveril stanje na terenu, gor po Primus Wegu, dol po Bulfon Wegu. Primus v solidnem stanju, ko najdeš začetek nad Zaslapami, je pot normalno sledljiva do zadnjega dela, kjer se izgubi v travah pod Srednjo špico in Hudim vrhom, tu se je najbolje držati bolj desno pod stenami Hudega vrha, do mulatjere, ki pripelje z Golobarja, pridemo malo pod škrbino.
Bulfon Weg je izredno drzno speljana preko strme stene, žal pa se ji zelo pozna zob časa. Poti se sicer lahko sledi brez večjih težav, vendar je v precej slabem stanju. Na Primus Weg se priključi na robu podora na višini 607 m.
Prav žal mi je, da bo tako lepo speljana pot propadla. Sprašujem se, če Evropa (Phare) financira tako nepotrebne projekte, kot je recimo izdelava ceste na Kobariški stol z breginjske strani, zakaj ne bi financirala še restavriranje starih vojaških mulatjer? Rabili bi le nekoga, ki zna napisati evropski projekt.
Še par besed glede dostopa do Zaslap. Poleg Primus Wega, variante, ki jo je opisal Iztok in jo je zasul podor (pred kratkim so prehod preko podora domačini za silo usposobili) obstaja še druga možnost. Mimo začetka Primusa nadaljuješ po makadamski cesti proti Lepeni. Ko cesta pride na travnik, je na desni na malo dvignjeni terasi manjša hiša, do nje vodi cesta preko travnika. Gremo po njej desno proti hiši in tik preden se cesta začne vzpenjati desno gor, se na levi začne pot, ki je na začetku zaprta z leso. Pot vodi mimo hiše in najprej v gozd. Na Primus Weg se priključi za podorom malo pred Zaslapami.

Tomaž Ovčak, ponedeljek, 6. avgust 2007, ob 00:14

Hvala g. Jerasu za informacije o stanju Primus Wega (btw, pot se imenuje po nekem častniku avstro-ogrskega 1. gorskega strelskega polka - natančnih podatkov trenutno nimam pri roki, so pa izbrskani).

Še pripomba glede evropskega projekta obnove teh poti. Napisati bi ga znali, a ni smiseln iz dveh razlogov.

1. Poti so bile deloma vsekane v pobočje, deloma pa podprte s kamnitimi podpornimi zidovi (škarpami), ki jih večinoma že dolgo ni več. Če bi želeli avtentične obnove, bi morali najprej na poti dostaviti stotine, tisoče kubičnih metrov kamenja za te zidove.

2. Z obnovo se delo ne bi končalo, saj bi poti potrebovale redno vzdrževanje. Brez vzdrževanja je rezultat današnje stanje.

Akutnejši in lažje rešljiv problem je precejšnja nekartiranost vojaških poti (najprej bi jih bilo treba prehoditi z GPS).

lp, Tomaž

eXTReMe Tracker