Res je križ, saj se na njegovem vrhu navpik in povprek stikajo štiri grebenske rezi
Tako mogočen, a tako zapostavljen in skrit je. Njegovih, marsikje tudi veliko nižjih podložnikov se iz dolin in okoliških ravnin ne moremo nagledati, njega pa, v vzhodnem kraku znamenitega in divje razbitega grebena martuljških gora, ki s svojo neprekosljivo lepo, v Julijcih morda najskladnejšo podobo skalnih gradov, ki kipijo v nebo nad Dolino, kot domači ljudje pravimo sicer uradni Zgornji Savski dolini, najvišjega, od nikoder ni videti. Vendar ima neko drugo, gorniškemu srcu bolj všečno prednost, kakršne si vrhovi okrog njega komaj lahko privoščijo – nanj namreč lahko spleza tudi nekdo, ki mu gre v gorah sicer vse dobro od rok in nog, ni pa z alpinističnimi veščinami (čeprav tudi teh tam zgoraj ne gre povsem zanemariti) podkovan obiskovalec.
Dovški križ (2542 m)
Južni bok Dovškega križa s Šplevte. Foto: Mitja Košir
Zato se odpravimo k njemu v goste najprej po tej edini, gornikom brez alpinističnih nagnjenj primerni poti, pravzaprav po dveh različicah te poti, ki pa sta seveda vse prej kot z markacijami in morda celo s klini in jeklenicami opremljeni in obljudeni stezi. Skozi Rdeči potok ali čez Brinovo glavo in pod Kopico visoko v divja prostranstva sveta med Rokavi, Oltarjem in Dovškim križem, kjer je edino znamenje tukajšnje človekove prisotnosti pločevinasta hišica, gornikom in alpinistom namenjeni Bivak II, postavljena na robu planotastega sveta, Na Jezerih, se vzpnemo po bolj ali manj uhojenih lovskih poteh, marsikje pa sledimo le stečinam v teh koncih zelo gosto naseljenega rogatega gamsjega ljudstva.
Na sedelcu med postavno Šplevto, ki pa se tam zgoraj kasneje izkaže le z zanimivim planotastim pomolom, in našim Dovškim križem, se oba naša pristopa iz globoke doline Vrat (obakrat začnemo na Poldovem rovtu) združita in od tod nas do vrha naše gore čaka ena sama, sicer plezalsko komaj kaj zahtevna, v kakšnem gostem meglenem plašču pa orientacijsko lahko zelo zapletena pot. Južna pobočja, v poletnem času pogosto priljubljen pašnik tja gor zagnanim ovcam, so prepredena z živalskimi stečinami, nam pa na gosto postavljenimi možici (iz kamenja zgrajena znamenja) pomagajo iskati najboljši možni prehod na južni predvrh naše gore. Tik pod njim bomo po ozki polički nekoliko izpostavljeno stopili v škrbino in iz nje po gruščnati grapi splezali na enega najbolj samotnih vrhov v tem delu Julijcev. Severni martuljški prepadi so od tu zgoraj kot globoka, divja brezna krušljivih grap in razbitih grebenov, na jugu pa vse obzorje obvladuje Triglavsko kraljestvo, od tod morda na pogled najlepše, najveličastnejše.
Seveda na Dovški križ (in res je križ, saj se na njegovem vrhu navpik in povprek stikajo štiri grebenske rezi) lahko splezamo tudi z vzhoda in severa, vendar le v dobri alpinistični druščini ali pod skrbnim vodstvom gorskega vodnika. Iz krnice Za Akom nad Martuljkom na naš vrh lahko priplezamo čez prepaden skok v divje samotno krnico Anfiteater med našo goro in severneje stoječo Široko pečjo in od tam po razdrapanem grebenu proti jugu na vrh, lahko pa krenemo tudi okrog zahodnega boka Široke peči, mimo zanimive zelene glave Treh macesnov sredi strahovitih skalnih podorov in skozi globoko, strmo Jugovo grapo na vršni južni greben. Najlepše, verjemite mi, potovanje na naš križ pa je grebenska pot izpod Kukove špice (Gulce) na Škrnatarico in po zahtevnem, vendar lepo razčlenjenem svetu, kot bi hodili in plezali po nebeški lestvi, na vrh visoke gore, od koder bo vsak pogled novo spoznanje o veličastju skalnega sveta okrog Triglava.
Preden krenete na pot le sezite po knjigi Tineta Miheliča Julijske Alpe – severni pristopi (Sidarta, 1998) in poglejte na zemljevid Triglav 1: 20.000.