Nanj ni nikakršnih poti in le sem ter tja se izkušenemu očesu pokaže kakšno znamenje človekovega obiska
Tam, kjer se dolga grebenska veriga Spodnjih bohinjskih gora dvigne najvišje, kjer kraljujejo mogočni vrhovi Kuka, Podrte gore, Vrha nad Škrbino in Meje, se ji k severnemu boku prislanja razgibana terasasta planota, pravzaprav južni rob Spodnje Komne s planino Govnjač in globoko konto z imenom, ki opozarja na njeno značilno kraško obliko, Tolminska lakev, ujeto med izraziti skalni glavi Govnjaškega Kuka in Mohorja. Na vzhodu, za Mohorjem, koder se z opuščene planine Za Migovcem planotasti svet spusti globoko v Ražnovo Suho in k obali Bohinjskega jezera, pa se terasasti svet še enkrat požene visoko v vitki stožec, ki ga od vrha Meje v glavnem grebenu ločuje Konjsko sedlo, naravna meja med vzhodnimi obronki Spodnje Komne in zgornjimi strmalmi in kotanjami Žagarjevega grabna.
Bohinjski Migovec (1901 m)
Bohinjski Migovec izpod Meje. Foto: Mitja Košir
In prav Konjsko sedlo (1782 m) je naše višinsko izhodišče, od koder bomo stopili v povsem brezpoten svet, v svet rogatih gamsjih lepotcev, kjer se na strmih, prepadnih travnatih pobočjih prav v teh dneh, med pomladjo in poletjem, bleščijo sinje modri in zlato rumeni vrtovi svišča in avriklja, nedotaknjeni v brezskrbni samoti. Vzpon s Konjskega sedla na vrh Migovca se ne postavlja niti s kakšnimi velikimi razdaljami in še manj z veliko višinsko razliko. Sploh ni postavljen visoko nad sedlo in je še manj oddaljen od tam. Zato pa tistim, ki se vedejo do njega podcenjevalno, hitro pokaže zobe.
Kdor si ga bo izbral za svoj cilj, naj ve, da tja gor ni nikakršnih poti in se le sem ter tja izkušenemu stezosledčevemu očesu pokaže kakšno znamenje človekovega obiska, kakšna uhojena stopinja, zato pa je tam veliko stečin tistih pravih prebivalcev tega odmaknjenega kraja, ki jih utirajo s svojimi ostrimi parkeljci. Kogar bo ta, sicer v okolju mogočnežev nepomemben, vendar z razgledi nadvse bogat in seveda zelo pustolovski vrh zamikal, naj ve, da bo tam zgoraj, na strmih travnih vesinah, odvisen le od svojega znanja in iznajdljivosti (morda bo razmislil o vodniškem spremstvu?). In ko se je že odločil, bo s sedla krenil po grebenski rezi na sever, vendar le nekaj korakov, potem pa bo komaj opazni stezici sledil v vzhodno pobočje grebenske rame in se po njenem vzhodnem pobočju povzpel na rob pod prepadnim južnim Migovčevim grebenom, ki ga bo prepustil alpinističnim zagnancem, sam pa se bo podal na vzhodno, s strmimi travami poraslo pobočje in bo tik pod poraščenim Migovčevim vzhodnim grebenom (glej sliko!), ki se spušča k nižjemu Konjskemu vrhu (1565 m), ob gruščnati grapi in preko krušljive skalne pregrade splezal na gredino in po njej na zelo redko obiskani vrh, ki pa prav zaradi svoje izpostavljene balkonske lege postreže z neobičajnimi in prav zaradi tega julijskih bogastev polnimi razgledi.
In kako na naše izhodišče, na Konjsko sedlo? Z Vogla (Rjava skala, 1535 m), kamor nas iz doline v nekaj minutah dostavi gondola, se najprej spustimo na planino Zadnji Vogel (1473 m), od tam pa nam je do Konjskega sedla na voljo troje zgledno označenih poti, povsem nezahtevnih, morda le nekoliko napornih. S Komne (1520 m), kamor pa se bomo morali potruditi iz doline, od Savice peš, bomo ves čas sledili oznakam proti Voglu in se po stezici, ki si utira pot skozi poraščeno kotanjasto globel med Plešo in Mohorjem povzpeli na planino Za Migovcem (1600 m) in od tam po meliščih na Konjsko sedlo. Ta pristop je napornejši, vendar prav tako nezahteven kot oni z Vogla.
O gorah okrog Migovca in pristopih na Konjsko sedlo berite v knjigi Tineta Miheliča Julijske Alpe (PZS, 2003), poglejte pa tudi na zemljevid Julijske Alpe – Bohinj 1:20.000.