Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Vlado H.

Fant, ki ga je srečala Abrakadabra, ali kako se že reče.

 

Četrtkova zgodba

Vlado H.

Obletel je veliko vrhov in let

 

V Planinskem vestniku sem večkrat pogrešal Vladove slike, potem pa – puf, v majski številki je celo na dveh! Kaj se je vendar pripetilo?

Po tistem sem se slučajno ujel na spletno stran Kamniškega PD. Na vrhu (strani) je pisalo: 20.05.2007 Vladimir Habjan pri Abrahamu (AO) Torej se je letos njegov račun izšel takole: 1 * 7*7 + 1 = 50 obletnica!

Kdaj? V Gugl vtipkam »Vladimir Habjan«+rojen+1957 in računalnik izstreli na ekran: »Vladimir Habjan. od 2001. S septembrom 2001. je urejanje Planinskega. vestnika prevzel Vladi-. mir Habjan (rojen 18. maja 1957), ki je po kla- ...« s povezavo na PV 02/2005.

Rojen torej maja… po nebesnem znamenju bik, po drevesnem pa ni majski hrošč. Kebrčki so vendar debeli, okorni in počasni.

V vestniku podrobneje preberem Haubijev članek. Novi tisk je od zadnje prenove veliko lepši, vendar imam vtis, da tudi bolj smrdi po kemiji. Aha, v Zgodah in nezgodah dvakrat omenja drekce. To so vsaj naravne vonjave.

Kmalu bo šest let odgovorni urednik. Se naglaša odgovórni? Če se naglasi odgôvorni urednik, pomeni da ureja planinske odgovore. Kot ima vestnik urednika vprašanj, v rubriki Kako poznamo naše gore? Je zato v Andrejevih uvodnikih več vprašanj kot odgovorov? Vlado ima tudi druge odgovornosti, ne samo v uredništvu. Piše vodnike, vodi vzgojne planinske izlete, rešuje blovdke in še kaj.

V članku še berem: »Zabava na svoj račun pa je tudi dovoljena, se strinjate?« Čakaj, čakaj! Da vidim, če se znam pošaliti na svoj račun. Ali je imel v mislih njegovega?

 


Voden izlet na Srednji vrh pred letom dni – 08.06.2006

Njegovi popoldanski vodeni izleti so zakon že veliko let, največkrat na manj znane, a zelo zanimive gorske točke. Eden takih izletov je bil pred letom dni, ko je Vlado imel 7*6+7 let, na 7*3. junija 2006:

 

Torkov telefonski pogovor, in predlog, če grem naslednji dan z njimi na Debelo peč. »Uh, organizirani izleti so bolj izjema.« Postavi še vprašanje piva. »Danes je pozno. Lahko pa častiš pivo jutri, na vrhu Debele peči!«

No, pa ga presenetimo! Naslednji dan se peljem mimo Šenčurja eno uro prej, kot so dogovorjeni. Ali so se zmenili v Vodicah? Ne vem več. Časovna razlika mora zadoščati.

Vijugam po gozdni cesti visoko nad Radovno. Avta ne morem pustiti na parkirišču. Ga bo videl in vedel! Kaj sedaj? Odpeljem do razcepa nižje. Le da bom imel dodatnih 250 metrov višinske razlike več hoje. Je vredno enega piva? Je, če bo šala uspela.

V prtljažniku ni gojzarjev, samo platnene superge s komaj prepoznavnim profilom! Se tu kdo šali z menoj? Joj, nič ne bo z zgodbo, čeprav Vlado gotovo ne bi imel nič proti, da bi se pisalo o njem in o tem. V kolikor obrnem, tvegam, da se srečamo na cesti. Naj se skrijem, potuhnem? Kaj cincaš, ne zmoreš? Če so pred stoletjem hodili v coklah, boš že znal iti v copatah podobni obutvi.

»Na trati« se imenuje del brezpotnega gozda, kjer na pobočju kot za šalo drsijo podplati. Računam, da bom višje naletel na lovsko stezico, vrisano na zemljevidu. Naletim na črto v oguljeni podrasti, podobno opuščeni poti. Žal pri prečenju skrotja noge nimajo trdne opore. Da se tale šala ne bo slabo končala! Ne smem zguzniti. To bi se Vlado smejal, če bi moral na pomoč klicati prav njega... Med iskanjem prehodov zaslišim avtomobile. Prihajajo!

 


Če oni, ki kaže s prstom, ni ...

Borovje, vmes oster greben, neviden v gozdu. Spustiti se moram, ampak na katero stran? Da me ne bodo videli, material. Cvetoča borova veja, ki jo primem, se močno zapraši. Auuuuu, kako reže! Rumen cvetni prah ostro reže pod poltrdimi lečami. Strmina, da komaj stojim. Pa nekaj časa ne morem ne gledati, a tudi mižanje hudo skeli. Kdaj bo vendar minilo? Pivo z vrha se začasno izbriše iz spomina.

 

Ko zmorem pogledati, spregledam, da se je ena leča premaknila pod veko. Dobro, bom šel pa z eno lečo na eno pivo. Hitim, kolikor morem, pa hitrost ni prava. Zaslišim jih in tudi opazim tik nad seboj. Torej sem skoraj na poti. Ojej, prepozen sem!

Počepnem v podrast, da me ne bi opazili. Raztegnjeni skupini se ne mudi. Presneto, nič ne bo s presenečenjem. In še slediti jim moram, zalezovati. Saj nisem vojer. Razočaranje, da bi človek zatulil! In nekajkrat zarjovem, poskusno živalsko. Kar naj ugibajo, katera žival je bila to.

 


Vrh gore jih je povsem umiril

Lepo pot imajo, sam pa sem se klatil po navideznih stezicah. Kaj mi je tega bilo treba? Vidim pa nič dobro. Še najmanj, koliko so pred menoj. Razgrnem umazan robec. Vanj bi prestregel lečo, ko bi jo izbrskal iz oči. Okoli rojijo muhe. Zgubim živce in grem za ljudmi.

 

Ponovim rjovenje, pogrinjanje robca, poslušanje brenčanja nadležnih muh, skratka zabava in muka. Enkrat mi le uspe in s slino ponovno prilepim lečo na zrklo. Na razglednem »Vrh sedla« stojijo. Nekdo s prstom kaže po okoliških pozicijah, kje je kaj. Samo, da me niso opazili!

 


Živjo! Prišel sem na pivo!

Zadnji del je poraščen in strm. Pohitim za njimi. Dohitim zadnjega in predzadnjega. Drugi so že na vrhu. Tuintam njihovo vpitje, kje sta. Tu sem. »Živijo! Prišel sem na pivo!« Še vedno je videti miren. Ob pritisku na sprožilec pa ne more več obdržati brezbrižnosti in obraz se mu raztegne v nasmeh.

 

Malce sem razočaran, ker ni kazal presenečenja. Ni videti, da mi je šala uspela. Brez zveze flancam nepomembnosti, potem pa se umirim in se prepustim goram. Njegovi klienti so bili že prejšnjikrat prijetna družba.

Sčasoma začnemo skupaj sestopati. Zaostanem za nekaj slik in še za en klic. Ni jih lahko dohiteti. Vlado takoj pogleda sumničavo in reče: »Sem videl, da si telefoniral. Si spet klical na radio?« Firbec ga muči, če sem ga omenjal. Še bolj ga vznemirja, kaj sem povedal. »Nič o turi.«

 


Saj se ne izgubljajo v borovju in vedo za pravo pot, kajne?

Pri avtih naredi razpust in račune. Malo menca. Tura je trajala manj časa, kot je računal. Bi zato nižal ceno? Kvantiteta časa, hm. Pa saj je kot ponavadi izbral zelo lepo varianto, to vendar šteje! Tudi kvaliteto je treba plačati. Račun je očitno tak: bolj, ko se morajo mučiti, več plačajo.

 

Kjer je volja, je tudi pot.
Kjer je vodja, je tudi cilj.

Kadar se kaj vonja, je tudi vir.
Ko neha gorska gonja, paše tudi pir.

Naložili so me do nižjega razcepa, kjer sem imel skrit avto. Za njimi sem odprašil v Radovno, pod Jerebikovec, na pivo. Moštvo je pokazalo veliko mero zadovoljstva nad vodenjem, ko so naročali pijačo. Vnovčil sem poznanstvo z njim in točili so tudi v moj lonček... Prijetno je bilo do poznega mraka.

Včasih je treba v gore tudi zaradi družbe, ne samo zaradi gora.

VSE najboljše, VLADO!

 

 

 

 

 

 

 

 

Arhiv: Četrtkova zgodba


Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti