Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Brda

četrtek, 31. maj 2007, ob 00:00, Vladimir Habjan, ogledov: 1616

Verjetno je bila to zadnja snežna tura te zime ...

PLANINARJENJE

Brda


Pomladno sonce neusmiljeno nažiga in pobira sneg. Jaz pa še vedno rinem na severne strani in ga iščem. Jeseni je bilo pa ravno obratno … Kako smo ljudje smešni, iščemo in pogrešamo ravno tisto, česar nimamo.


Iz sence na sonce

Čudna sobota je, vremenarji so napovedovali sončno, v Krmi pa vse tišči dol, nad nama je gosta megla, vlažnost je tudi velika. Že prvi pogled v ostenje ni spodbuden, saj ni nobenega snega! Midva sva pa zastavila snežno turo! Vseeno se opremiva za zimsko turo in stopiva na markirano pot. Prvi žleb – bližnjica na poti navzgor, je kopen, nič ne bo s plezanjem, pa drugič. Obhodiva ga. Nad skokom je še vedno precej kopno in že razmišljava o povratku. Ampak tokrat moja trma prevlada. Potem dolgo v nemi tišini tihe doline rineva naprej, seveda po kopnem hrbtu, ki jo končno prekine divja kura. Ko me zagleda, zleti na drevo. Potem se dolgo opazujeva in šele ko se premaknem, odleti. Na razpotju sva, od tu naprej ne bo več markacij, končno sva v »snežni deželi«. Namesto po dolgi prečki desno, zavijeva levo. Svet postane zahtevnejši. Vzpenjava se čez ruševje, kratke skalne skoke in prečiva strmo snežno grapo. Za gruščnatim robom se odkrije veliko snežišče, ki vodi nekam navzgor. Tu bi se morda dalo priti proti vrhu - ampak do tja vodi ozka izpostavljena polička, ki je povrh še ledena! Malo popaziva in čez sva.


Debela peč z Brd

Na desni je sedelce, svet se odpre, vendar tam so same stene, druge poti kot levo čez snežišče ne vidiva, ali pa nazaj. Ampak za naprej se bo treba opremit in tudi malo varovat, je strmo in izpostavljeno, pa še verjetno ledeno kje vmes. Zaradi pozornosti na okolico šele zdaj opaziva, da se je vmes izboljšalo vreme, nad nama sije sonce! Počasi napredujeva, izmenično plezava vsak po en raztežaj po 60 metrov vrvi. Saj ni tako težko, ampak sneg je ponekod votel, spodaj je led in lahko te vrže iz ravnotežja … Iz sence stopim na sonce, odpre se pogled navzgor. »Zgleda, da bo šlo!« zatulim nazaj. In res, proti vrhu, ki se že odkriva, vodijo strmi snežni jeziki. Razveževa se. Silovito se zaženem, tako da po zadnjem skalnem skoku le še sopiham, Irena pa me prehiti in kmalu zatuli z vrha. Končno naju čaka samo še lenarjenje ...
Aja, pot nazaj vas zanima? Ja, bila je res prijetna. Čez sedelce med Brdi in Debelo pečjo, malo po strmih snežiščih z derezami, enkrat kratko po vrvi vpeti na star klin, ker je bil skok kopen, veliko pa spet po riti! Snežišča so nama spet omogočila hiter sestop v dolino. Tam je bilo kar zapuščeno, srečala sva le redke turne smučarje. Kdo pa bi hodil sem v to senco in naravo? Samo posebneži kot midva … Do avta sva se malo sprehodila, pot pa nama je popestril zajec, ki je skakljal pred nama po cesti. Ob avtu sva še dolgo uživala ob pogledu na slikovito, od sonca obsijano mogočno ostenje nad Krmo. Pa potem še od domačije v Radovni, pokrita s toplo odejo, saj je že hladilo. Verjetno je bila to zadnja snežna tura te zime, na naslednjo bo treba kar dolgo počakati. Pa nič zato, saj imava lepe spomine na letošnjo …


Debela peč in Brda iz Radovne

Besedilo in fotografije: Vladimir Habjan

eXTReMe Tracker