Lepotica z vzhoda, ki v svojem nedrju skriva številna naravna bogastva, eno najbolj znanih slovenskih legend
Peca – Kordeževa glava (2126 m)
V goste h kralju Matjažu
Drugi najvišji vrh severnih Karavank. Lepotica z vzhoda, ki v svojem nedrju skriva številna naravna bogastva, eno najbolj znanih slovenskih legend, čudovito favno in floro ter atraktivne planinske poti.
Peca je naš najvzhodnejši dvatisočak, mogočna planota, dolga več kot 6 kilometrov, kjer vsaka duša najde nekaj zase. Če se iz Kranja odpravite na Peco, je najbližje preko mejnega prehoda Jezersko in po avstrijski strani do obmejnega prehoda Mežica, kjer vstopite nazaj v Slovenijo; priporočam pa tudi pot preko Jezerskega in Pavličevega sedla ter po solčavski panoramski cesti, kjer sledite smeri proti Črni na Koroškem. Skozi Podpeco in mimo nekdanje karavle se povzpnete na Jakobe, kjer je urejeno parkirišče. Od tod pa do doma na Peci je približno 45 minut hoje po markirani, urejeni poti.
Peca je v slovenski mitologiji znana predvsem po kralju Matjažu, oziroma ogrskem kralju Matiji Korvinu (1458-1490). Bil je pošten človek in ko so mu na glavo položili krono, je ljudem obljubil, da se bo boril za pravico. Njegovi zaročenki je bilo ime Lenčica. Všeč je bila tudi turškemu sultanu, zato jo je ugrabil. Ko je kralj opazil da je Lenčica izginila, jo je iskal in odkril turški tabor. V pravem trenutku so kralj in vojščaki napadli Turke in jih premagali. Matjaž je svojo bodočo ženo odpeljal domov, kjer sta se poročila, Turki pa so po boju odšli s Koroške. Lenčica in Matjaž nista bila prav dolgo srečna, saj so deželo napadli Avstrijci, da bi pridobili Koroško. Bitka se je odvijala na polju, kjer so kralja okronali in kjer so življenje izgubili mnogi vojščaki. Toda Kralj Matjaž se ni tako zlahka vdal in je z vojščaki odjahal stran. Prišli so pod Peco, ki se je naenkrat odprla. Kralj in vojščaki so vstopili v jamo, ki se je v hipu zaprla in tako vojščaki kot kralj so zaspali. Še danes počivajo in v življenje se bodo prebudili, ko se bo brada kralja Matjaža devetkrat ovila okoli mize pri kateri spi.
Dom na Peci stoji na nadmorski višini 1665 metrov, oskrbnik Roman pa vam bo prijazno postregel koroške dobrote, kjer bi omenila predvsem "kločeve nudeljne", zavitke testa polnjene s suhimi hruškami in prelivom iz brusnic. Preden pa krenete proti vrhu, si oglejte še votlino kralja Matjaža, kjer je njegov kip, delo akademskega kiparja Marjana Keršiča Belača. Od koče do vrha Pece, ki se imenuje Kordeževa glava, vodita dve poti. Na razglednem sedlu proti Raduhi in Olševi je razpotje; desna pot je nezahtevna pot (do vrha je uro in pol), leva pot pa je zavarovana plezalna in nikakor ni primerna za vrtoglave. Po tej poti boste na vrhu v dveh urah. Ker mi je užitek hoja in plezanje po zavarovanih plezalnih poteh, sem na tem odcepu zavila levo. Pot v začetku poteka po gozdu, a kmalu je treba poprijeti za prve jeklenice. Hodimo med ruševjem, po "borovih kotlih", na svoji desni pa gledamo navpične stene Pece, ki v sebi skrivajo marsikakšno zanimivo podobo, ki so jo izoblikovali naravni vremenski pojavi. Ena takih podob je bila podobna okameneli orjaški gobi. Pot je lepo speljana in na nekaterih mestih drzno izpostavljena. Celoten vzpon nam nudi čudovit razgled v Krajinski park doline Tople, ki je bil ustanovljen leta 1966. Zelena dolino, kjer lahko rečem "zeleno, ki te ljubim zeleno", je zanimiva še toliko bolj, če vemo, da so bila pod Peco bogata nahajališča redkih mineralov ter svinca in cinka. Gora ima v svoji notranjosti preko 800 kilometrov rovov in je skoraj votla do višine 2060 metrov.
15 minut pred vrhom se zavarovana plezalna pot in običajni vzpon združita na sedlu. Pot proti vrhu pelje po desnem robu, ki se divje spušča proti avstrijski strani. Iz previdnosti ne hodite povsem po robu, sploh če se vam rado vrti. Nekaj minut pod vrhom je mejni kamen številka 50, na vrhu Kordeževe glave pa nas čaka vpisna skrinjica s cepinom in planiko ter žig.
Od parkirišča Jakobe do vrha smo potrebovali približno 2 uri in pol. Ker vas tam doli čaka jekleni konjiček, se boste verjetno vrnili po poti pristopa. Za namig naj vam pa povem, da če obstaja možnost, se spustite na Knipsovo sedlo, od koder greste po smučišču pod Bistriško špico (2113 m) do Alpskega gostišča Sedem Koč (Alpengasthof Siebenhütten), od tam pa do gostišča Najberž v Avstriji, kjer je vzpenjača Höhe Petzenkönig. Višinske razlike je precej, približno 1500 metrov, hoje pa je 3 ure.
Peca me ni pustila hladnokrvne. Ko sem se tistega večera vozila nazaj na Gorenjsko, sem vedela, da bo to gorsko planoto, ki skriva biserne kotičke, potrebno še raziskati. Vrnila se bom in upam, da gremo naslednjič ponovno skupaj!
