Nič ponižnega ni na njem, čeprav stoji v kraljevski senci. Nad globoko kotanjo Velega polja...
Nič ponižnega ni na njem, čeprav stoji v kraljevski senci. Nad globoko kotanjo Velega polja njegova drzna, v vitko piramido zgrajena podoba vznemirja v triglavsko mogočnost zazrte poglede popotnikov, še posebej takrat, ko jim korak zastane med počitkom pri Vodnikovem domu. Kot izklesan obelisk se dvigajo gladke skalne plati nad pašniškim dnom preko mizastega Koštrunovca navzgor v prepadne kaminske tokave, tja do ošiljenega vrha. In vendar je ta ponosni in elegantni vrh le izrazit vrhunec dolgega grebena, ki se izpod Kanjavca in Hribaric najprej vzpne na zahodni vogalni kamen, na Mišeljski konec, od tam pa se spusti na vzhod in gradi visoko obzidje med dvema dolinama, med obljudeno, z označenimi potmi prepreženo Velsko na severni in samotno, brezpotno Mišeljsko na južni strani (obe, mimogrede, kadar je seveda dovolj snega, zelo cenijo turni smučarji).
Mišelj vrh (2350 m)
Mišelj vrh, zadaj Mišeljski konec in Kanjavec. Foto: Mitja Košir, 19. maja 2007
Na tej gori nam ne bo nič podarjeno. Z izhodišča na Velem polju (Vodnikov dom, 1817 m, do tja pridemo z Rudnega polja na Pokljuki, z Uskovnice, skozi Voje) bomo zanesljivim markacijam na poti, ki pelje čez Mišeljski preval (1995 m) na Fužinske planine, sledili le do Planine pod Mišelj vrhom (1650 m) in tam poiskali začetek lovske stezice, ki nas bo popeljala v dno Mišeljske doline. Od tod komaj opazne človeške sledi krenejo na zahod, po dolini, naša »pot« (gre za čisto brezpotje) pa jo ubere odločno proti severu, po strmih travah in razbitem, skrotastem svetu ves čas naravnost navzgor, na dobro vidno grebensko ramo, kjer za hip pogledamo globoko na severno stran, v Velsko dolino, a nas od tam do vrha naše gore čaka še dobršen zalogaj zahtevnega in zaradi izpostavljenosti predvsem previdnosti polnega plezanja po razbitem grebenu. In potem vrh, kakršnega si v mir in tišino zaverovano gorniško srce lahko le želi.
Na vrhu Mišelj vrha se obiskovalcev ne tare, kajti tja gor splezati je vse prej kot lahko in enostavno (najvarneje bo v spremstvu gorskega vodnika), ko pa stopimo na teme te samotne gore, je poplačan sleherni napor, sleherna prelita kaplja znoja, pozabljen je morebitni strah na prepadnih travnatih strmalih, kajti oko se tam zgoraj zazre v enega najveličastnejših prizorov v naših gorah, v soočenje s Triglavom, da si bolj neposrednega in bližnjega pač ni mogoče zamisliti, saj smo na Mišelj vrhu, ki je samostojna in visoka gora, kot v očakovih nedrjih.
Komur na vrhu naše gore še ne bo dovolj novih iskanj in novih pogledov, se bo odpravil po zložnem slemenu na zahod. Stopil bo na dve komaj opazni vzpetini v grebenu (Na Nizkem, 2275 m, Mišeljska glava, 2273 m), in se končno po razčlenjenem skalovju povzpel na Mišeljski konec (2464 m) in se prek zahodnega prepada zazrl na kamnito prostranstvo Hribaric in v visoko gmoto dvoglavega Kanjavca.
To »nebeško potovanje«, kot bi rekel Kugy, vsekakor sodi v zbirko vsakogar, ki mu je doživljanje gora življenjsko načelo, ki se zna z ljubeznijo ozreti okrog sebe, ki se zna od srca razveseliti drobne cvetlice, ki raste iz skalne škraplje, ki z veseljem prisluhne glasnemu čivku rumenokljune kavke in z vso spoštljivostjo zre na mojstrske vragolije najpopolnejših prebivalcev naših gora, gamsov in kozorogov. In ki, konec koncev, zna uživati svojevrstno visoko pesem zvončkljajoče črede tam spodaj na planinskih pašnikih. Sicer pa je našemu vrhu krstni boter pastirski zaščitnik sv. Mihael.
Preden greste na pot, ne prezrite knjige Tineta Miheliča Julijske Alpe – Bohinjske gore (Sidarta, 2004) in poglejte na zemljevid Triglav 1: 20: 000.