Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Beckwith, Alpinist

Alpinizem je v svojem bistvu umetnost plezanja velikih sten v dobrem slogu, po zahtevnih smereh, s čim manj opreme in čim bolj samostojno.

Beckwith, Alpinist

Ko je Christian Beckwith leta 1993 na štop prispel iz Nove Anglije v mesto Jackson v Wyomingu je imel zelo vsakdanje načrte: najti prenočišče, poiskati občasno delo in imeti čim več časa za plezanje. A njegove ambicije niso ostale le pri tem: v lokalni plezalski reviji Mountain Yodel se je odločil za boj proti komercializaciji alpinizma, ali kot je ta pojav poimenoval sam, business climbingu. »Bo kdo spregovoril o pojmih kot so skromnost, poštenje in celovitost alpinističnega dejanja, ki bi jih morali plezalci braniti in ohranjati ?« je grmel v prvi številki revije. Njegov odločen podpis pod člankom je dal slutiti, da ne namerava ostati le pri besedah.

Christian BeckwithLeta 1996 je na presenečenje mnogih prevzel urejanje zbornika American Alpine Journal (AAJ) in s 27 leti je postal daleč najmlajši urednik publikacije, ki vsako leto tradicionalno na več kot 500 straneh pripravlja »svetovni pregled alpinizma«. Vendar je po šestih letih prav tako nenadoma in nepričakovano izgubil ta ugledni položaj, ki so ga vse dotlej smatrali kot nekakšno doživljenjsko funkcijo. Kot glavni razlogi so bili navedeni uredniška samovolja, aroganca in nestrinjanje s pogledi sodelavcev. A le nekaj mesecev zatem se je znašel na krmilu nove plezalske revije, ki ji je ob nastanku le malokdo prisojal daljši rok trajanja. Rodil se je Alpinist in Christian je preko njega še bolj intenzivno nadaljeval s promocijo svojih idej in zamisli.

Alpinizem je v svojem bistvu umetnost plezanja velikih sten v dobrem slogu, po zahtevnih smereh, s čim manj opreme in čim bolj samostojno. Vzpon na Everest v klasičnem himalajskem slogu, z nosači, dodatnim kisikom in višinskimi tabori danes ne šteje več za pomembno alpinistično dejanje. Če pa se ga lotiš sam, brez kisika in po novi smeri, potem je to povsem druga zgodba. Za Beckwitha in njegove somišljenike je psihična, duhovna komponenta pogosto pomembnejša od fizičnih sposobnosti. »Vzameš največje plezalske probleme in jih rešiš na najenostavnejši, najbolj estetski način – to je lepše in zanimivejše kot katerakoli druga oblika plezanje, je tako zahtevno in celovito, da nam lahko služi kot zgled kako dvigati meje človeških zmožnosti…«

V teh besedah pravzaprav kratek povzetek filozofije, ki jo Alpinist že od vsega začetka posreduje svojim bralcem. S svojo vsebino in obliko se na nek način vrača v pretekla, bolj prvinska obdobja, ko so si ljudje (vključno s plezalci) še vzeli čas za branje. Dolgi, poglobljeni članki in izčrpni opisi najzanimivejših plezalskih področij vsega sveta niso namenjeno le površnemu listanju, kateremu je danes prilagojena večina tiska. Čisto in izdelano oblikovanje na visoki profesionalni ravni, visoko kakovosten papir ter komaj kaka reklama uvrščajo revijo med bleščeče izdelke založniške dejavnosti, skoraj umetniška dela. Ob tem pa je cena prizanesljiva do finančno »podhranjenih« plezalcev, ki prej ko slej živijo iz rok v usta. Kako je torej revija v okolju najbolj neizprosnega kapitalizma doslej sploh uspela preživeti ?

Odgovor na to vprašanje je Marc Ewing, nekdanji plezalec in softverski povzpetnik, ki je leta 2002 skupaj z Beckwithom revijo tudi ustanovil. Njegovih milijon in pol dolarjev osnovnega kapitala je bilo dovolj za začetni zagon, a odsotnost reklam in premajhno število naročnikov je kmalu zahtevala nove investicije. Ewing je okleval, a ob družabnikovem nasprotovanju komercializaciji končno le pristal na dodatne finančne injekcije, ki so zagotovile preživetje in nadaljnji vzpon nenavadne revije, ki je temeljito premešala karte na področju alpinistične publicistike.

Beckwith je odraščal na kmetiji v ameriški zvezni državi Maine in kasneje obiskoval college v Vermontu. S plezanjem se je prvič srečal med bivanjem v Canterburryu v Angliji, ko je spoznaval legendarne »crags« Severnega Walesa. Po vrnitvi od tam in nabiranju izkušej v plezalskih središčih ZDA se je uspešno lotil organiziranja družabnega življenja plezalcev v Wyomingu: pripravljal je projekcije in predavanja, organiziral tečaje... Kmalu je našel dovolj somišljenikov. A vsi niso bili navdušeni, še posebej ne nad njegovimi moralno-etičnimi nauki v revijah. Marsikdo je imel občutek, da je za kaj takšnega premalo »dal skozi«, da govori na pamet. Velika ameriška legenda in ustanovitelj podjetja Patagonia Yvon Chouinard ni verjel, da bo Beckwith prodrl s svojimi idejami, a ga je po smrti H. Adamsa Carterja kljub temu podprl kot novega urednika American Alpine Journala. Christian je tako nenadoma dobil v roke eno najvplivnejših pozicij v alpinističnem svetu. Delal je neumorno in svetu prvič zares predstavil tudi plezalce z vzhoda, tudi iz dežel nekdanje Sovjetske zveze, ki jih do takrat ni poznal skoraj nihče. AAJ je z njim zares postal pregled najpomembnejših svetovnih – ne zgolj ameriških in zahodnoevropskih - plezalskih dosežkov leta. Vse dokler ga niso leta 2002 »odžagali« z uredniškega položaja.

Marc EwingLe nekaj dni zatem ga je poklical neki Marc Ewing. »Pripravljam plezalsko revijo. Bi bil pripravljen sodelovati..?« »Ob pravem času kličeš...« mu je odvrnil Christian. Kmalu zatem sta se srečala tudi osebno in dogovor je bil sklenjen v obojestransko zadovoljstvo.

Podobno kot Beckwith se je tudi Ewing spoznal s plezanjem na kolegiju, vendar kaj dlje od preživljanja vikendov v plezališčih ni posegel. Po diplomi je osnoval računalniško podjetje Red Hat, ki se je ukvarjalo z razvojem in distribucijo programskih rešitev v Linuxu in razmeroma hitro zaslužil par sto milijonov dolarjev. »Pravzaprav sem se le hotel izogniti običajnemu delu…«, razlaga Mark svoje poslovne odločitve. Ob obilici časa in denarja ga je spet zamikalo plezanje. Kupil si je hišo v Wyomingu in prišel na idejo o novi reviji. Zanimivo je, da se njegova prvotna zamisel se skoraj ni razlikovala od Alpinista v sedanji obliki.«Za razliko od ostalih revij, ki pokrivajo športno plezanje, tekmovanja in plezalske novice bo tu poudarek na alpskem slogu in vzponih v enem zamahu (single push) - na najbolj neposrednem stiku z goro, najbolj čistimi vzponi in najbolj osebnimi doživetji.«. Beckwithu je padla sekira v med: s pomočjo premožnega somišljenika so njegove ideje naenkrat dobile trdnejšo podlago kot kdajkoli prej. Pol leta zatem je izšla prva številka Alpinista.

Popolnost oblikovanja, ki odseva iz revije je odraz Christianove življenjske filozofije. »Zakaj me je tako težko prenašati ? Ker sem fucking artist in neskončen perfekcionist…« Eno od njegovih načel je: v hiši ne imej ničesar, za kar nisi prepričan, da je lepo ali koristno. Če je možno oboje združiti, toliko bolje…

Nova revija se je kljub počasneje rastoči »neprofitni« nakladi kmalu uveljavila in postala nekakšno oporišče neformalne skupine etično najbolj strogih in zavednih alpinistov, ki pa dandanes postavlja standarde in smernice razvoja na področju velikega« alpinizma. Med najvidnejšimi predstavniki te usmeritve sta Marko Prezelj in Steve House. Vendar Alpinist kljub trdno zastavljenim načelom dopušča besedo tudi drugače mislečim. Ko sta Babanov in Košelenko leta 2003 s pomočjo svedrovcev in fiksnih vrvi kot prva preplezala jugovzhodni greben Nuptseja (vzpon je bil nagrajen z Zlatim cepinom) je Alpinist poleg Housove kritike tega vzpona objavil tudi njun obsežen članek, v katerem sta pojasnila razloge za takšen stil plezanja v Nuptseju. »Če gre za res dober vzpon, sem ga pripravljen objaviti ne glede na to, kaj si o njem mislijo posamezniki ali plezalske struje…« pravi Beckwith na kritike, da Alpinist preveč podpira zgolj »puristično« plezalsko etiko. Krog bralcev se je v zadnjih letih močno razširil, Alpinist je postal ena najuglednejših revij v plezalskem svetu, a urednik si kljub temu ne dela iluzij, da bi revija kdaj postala dobičkonosno podjetje. »Populacija plezalcev je številčno omejena, še manj je tistih ki zares upoštevajo etična načela, plezalci pa si revijo že po tradiciji raje izposojajo kot da bi kupili svoj izvod…« pravi Beckwith in vztraja pri alpinistični vsebini in omejeni količini izbranih reklamnih oglasov. Alpinist je tako še vedno v veliki meri odvisen od svojega milijonarskega mecena, ki pa je medtem že našel naslednji izziv v jadralskih regatah... A naveza zaenkrat še vztraja v sedlu in upajmo, da bomo to odlično revijo lahko prebirali tudi v prihodnjih letih.

Sam se z zanimivim urednikom zanimive revije še nisem srečal v živo. Izmenjala pa sva si že lepo število mailov in imela nekaj daljših telefonskih pogovorov, posebej po lanskem Čo Oju. Njegova zadnja pošta v začetku letošnjega maja pa je imela nekoliko drugačno vsebino, približno takole: »Z zaročenko iščeva primeren kraj za medene tedne v septembru. Kaj misliš, bi bila Paklenica OK?« »Vsekakor...« sem mu odpisal… Seveda predpostavljam, da bo v prtljagi prostor tudi za dva para plezalk...

Kategorije:
Novosti ALP SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti