s svojo pojavo spominja na sloki hrbet elegantne košute. Zato je obveljalo njeno ime med Slovenci in Nemci
V dolgem grebenu Košute, ki s svojimi travnatimi in skalnimi slemeni sega od zahodno postavljenega Ljubelja do Šajde in Kort na vzhodu, raste vrsta vrhov značilnih karavanških oblik in oblin, slemenastih na gorenjsko in prepadnih na koroško stran, vendar le trije s svojo drzno postavo in ne nazadnje s svojo višino stopajo v ospredje gorniških želja in hotenj, naj bo s severa ali z juga, čeprav ga ni vrha v tej verigi, ki bi ne bil obiska vreden. Veliki vrh, zahodni vogalni kamen dolgega grebena, je nekoliko nižji, je pa vzhodni mejnik, Košutnikov turn, najvišji v vsej tej gorski verigi, ki s svojo pojavo spominja na sloki hrbet elegantne košute. Zato je obveljalo njeno ime med Slovenci in Nemci, le da jo slednji pišejo po svoje – Koschuta. Vmes pa nad globoko škrbinasto zarezo istega imena, torej nad Škrbino, stoji naša gora, s severa podprta z mogočno, skoraj julijskim razsežnostim podobno steno, na jug pa se spuščajo povsem košutniško razsežne travne strmali na spodaj ležeče planinske pašnike.
Kladivo (2094 m)
Kladivo z zahodne strani. Foto: Mitja Košir
In prav na teh pašnikih, na južni, sončni terasi, ki se razteza od Kofc na zahodu do Dolge njive na vzhodu, je naše zložnejše izhodišče. Pojdimo po vrsti in začnimo pri Domu na Kofcah (1488 m), do koder pridemo iz Tržiča, bodisi skozi Dovžanovo sotesko in Jelendol, ali iz Podljubelja v Šentanski dolini in mimo Matizovca. S Kofc jo bomo ubrali po poti, ki nas bo preko strmega rebra pripeljala na Kofce goro (1967 m) in od tam po razglednem, zaobljenem grebenu proti vzhodu, na vrh Kladiva. Na vrh naše gore se lahko povzpnemo tudi po travnatem pobočju s planine Šije (1531 m), zanimivejša in nekoliko zahtevnejša pa je pot s planine Pungrat na Škrbino (1869 m), ostro grebensko zarezo med našo goro in vzhodneje stoječo Tegoško goro, od koder bomo na vrh Kladiva sledili ozki stezici in se sem ter tja, kjer je najbolj potrebno, oprijeli jeklenice, ne toliko zaradi zahtevnosti kot zaradi zavidljive izpostavljenosti. Povejmo še, da tudi na planini Šijo in Pungrat lahko pridemo s Kofc ali pa neposredno iz Jelendola.
Južni pristopi na Kladivo so lepi, komaj kaj zahtevni, sproščujoči in namenjeni skoraj slehernemu, ki je pripravljen vsaj nekoliko zagristi v kolena in iz sebe iztisniti kakšno odvečno kapljo znoja, seveda v lepem vremenu in celo v ugodnih snežnih razmerah, sicer pa tam okrog ni dobro biti, kadar se gore zavijejo v meglo ali tam gospodarijo uničujoči plazovi. Povsem drugačno lice pa kaže Kladivo na sever, k Hajnžu v Srednjem Kotu (Mitterwinkel) in Maleju v Koprivni nad Srednjim Kotom, kjer boste po nujnih podatkih še lahko povprašali slovensko in vas bodo veseli, ko boste to storili. Zahodno grapo, ki pelje na vrh Kladiva od Hajnža, bomo prepustili veščim, alpinistično nastrojenim zagnancem, od Maleja in tamkajšnje gostilne Škrbina (Skarbina) pa se bomo, dobro podkovani v hoji po zelo zahtevnem brezpotju, ali pa, še bolje, v skrbnem vodniškem spremstvu, povzpeli po vzhodni grapi na nam že znano Škrbino in po vzhodnem grebenu na vrh naše gore, ki ji nemško govoreči in misleči na Koroškem navkljub vsem iskanjem in tuhtanjem niso hoteli prevzeti njenega slovenskega imena in ker ga niso hoteli enostavno prevesti, so si izmislili sicer ustrezno (po kmetu Hajnžu tik pod goro), vendar tudi veliko bolj prisiljeno ime Hajnschturm.
Veliko več tehtnega boste o naši gori prebrali v knjigi Stanka Klinarja Karavanke (PZS, 1997) in še številnih tam omenjenih knjigah, poglejte pa tudi na zemljevid Karavanke – osrednji del 1: 50.000.