Prizadeval sem si stopiti na vrh, a nisem občutil pravega zadovoljstva.
Četrtkova zgodba
Mangrt II
Plázenje čez Plázje
Zamislil sem si drugačen izlet. Razlikoval se je od prejšnjega. Navdušenje sem izgubil zelo nizko v grabnu omejenih razgledov. Sedlo je bilo povsem pomladansko, pristop na vrh pa ni dal popolnega zadoščenja. Zakaj ne, sem ugotovil šele na sprehodu okoli spodnjega Belopeškega jezera. Kjer se mi je povrnilo tudi zadovoljstvo.
Ponoven stik. Naslednjo sredo se odločim, da pridem na vrh. Rad bi končal, kar sem prejšnji četrtek začel. Pristop od jezer se zdi najhitrejši in najlažji. O prehodu moram biti prepričan. Spet pišem Igorju. Kje je tisti prehod, ključavnica za vršni del gore. Pošlje mi sliko za natančno vrisano linijo. »… so gazi, jih je bilo v ponedeljek vsaj 20 gor, ne bo nobenega problema,« doda na koncu pošte. Vem za gazi, ampak... »Kakšna je videti pozimi Slovenska, bolj divja od Malega Triglava, kajne?« Ha, pa sem ugotovil, zakaj ga toliko sprašujem! »Slovenska, mislim, da bistveno težje, predvsem, ker se ne hodi. Lep vzpon želim, bom gledal gor s Predela.« Še bolj zgodaj bom moral vstati kot zadnjič, si mislim. Pred leti, ko sem bil še gor-ski dol-smučar, so se tu in tam zmotili in me poklicali Igor. So imeli v mislih I-gor kot nasprotje od i-dôl, kontrastno z idól? Sodelavec ob priliki dobre volje rad naglasi ime na oba zloga, íz-tók in iz-tôk, celo Is-talk.
Navidezen prihranek na času. Kosi so zbujeni veliko pred zoro. Luna sveti nad Luknjo, sivo nebo je nad Špikom in oblaki zastirajo Ponce. Pol ure krajša vožnja in zgodnejši odhod, to bi se moralo poznati. Voden sneg pri Belopeških jezerih na prvi pogled deluje umazano. Ko se oči, begajoče po sivih skalnih masivih, umirijo na pisani gozdni podlagi, prepoznajo lepe okraske drobnih rastlinskih vzorcev. V pregretih minulih dneh je toplota ogrela tudi senčno stran gore. Počasnejša in delno nerodna je hoja med lesenimi stebri, po katerih bo kmalu stekel živahen pretok življenjskih sokov prihajajoče pomladi. Do grabna je dlje, kot sem mislil. Po eni uri sem komaj kaj višje od ploskega dna. Tam zgoraj so že! Trije smučarji, ki so se pripeljali na parkirišče takoj za menoj, hitijo na vso moč.
Grebeni usklajenih smeri. Vmes doline Koritnice, Nadiže in Soče. V ravnine se pa ne vidi.
Graben. Računal sem, da bo sneg zbit od smučarjev, pa sem se uštel. V globino omehčan bo zbil mene. Bolje bi bilo iti čez Travnik, tu manjka pogled na goro. Manjka sonce. Mrzel veter potegne vlago z višin. Hladen je pogled na temne skale ob grabnu. Izginili so oni trije iz vida že dolgo tega. Sedaj mi je žal za pristopom s slovenske strani. Skrbno stopam, čeprav bom stopinje ob sestopu z užitkom zmlel v kašo. Dvomim, da bodo še komu prišle prav. Požvižgam se na neka planinska pravila, da se stopinj ne podira, kadar je na célo težko sestopati. Morda se mi bo na zmaličeni površini popuščenega snega prediralo manj.
Sedlo, široko dve gori. Višje se hodi slabše. Ko lahko pozdravim Sonce, si oddahnem. Odneha tesnjenje sten. Nekateri imajo radi globoke grabne in ozke snežne prehode med strmimi stenami. Meni ustreza lahnost prostora, zračnost predstav, prelivanje barvnih odtenkov. Mešanje senc in rastlinja. Počivam v počasnem sprehajalnem koraku po trdem snegu. V času, ko običajno v službi malicam, sedem v suho Travnikovo travo in začnem s kruhom pivnati olje z vrha ribje konzerve.
Sonce da Plazju novo dimenzijo.
Ura srečavanj. Pod skalami Malega Rateškega mimo prismuča moška dvojica. Pomaham v pozdrav. Peljeta mimo, kot da me ni. Od kod vesta, da sem Slovenec? S parkirišča, kjer smo se srečali in sta videla mojo avtomobilsko registracijo. Vtem pripelje mimo še tretji, z manj perfektno opremo. Prekipeva mu manj moči, zato pa prijazno odzdravi. Kako zelo hitri so! Ne oziraj se na druge. Za cilj imaš vrh, ne hitrost. Sneg, ki komaj prekriva skalni prag, postane zahtevnejši. Treba mu bo pokazati zobé. Sredi skoka mimo ušes nepričakovano pribrenčijo mali koščki pomrznjenega snega. Strmim kvišku, da bi ugotovil razlog. Kmalu ga opazim ob strani, ko naredi oster zavoj. In še eden. V izmenjavi informativnih besed se nam mešajo črke jezikov dveh narodov.
Zadnji korak. Noge naenkrat dvigujem težje. Debele cokle se delajo kljub gumi na spodnjem delu derez. Stare in večinoma povožene stopinje so komaj v pomoč. Pričakujem tisti korak, s katerim bom stopil na vrh. V 365 minutah sem tik pod vrhom. Ena minuta za vsak dan v letu. Počasi sem stopil vsaj deset tisoč krat. Ne vem, kdaj in kje sem naredil prvega. Je bil ob odpravljanju z doma, med pripravljanjem opreme ali celo pri snovanju cilja? Vsi so me eden za drugim pripeljali tja, kjer sem, pri dveh ugaslih svečah ob velikem lesenem križu. Govoriti o enem samem razlogu, zakaj sem na vrhu, je mogoče enako natančno, kot razlagati, s katerim korakom sem nanj stopil.
Prehod iz črno-belega sveta v barvnega
Klic. Vtipkam telefonsko številko, ki sem jo včeraj pred odhodom iz službe zlahka našel na spletu. Vem, koga kličem, a se sprenevedam. Rahlo zadržan in mogoče previden glas: »Da, je mejni prehod Predel.« »Tu pa je Mangrt!« »Mangrt?« Barva glasu se mu je spreminjala od črke do črke, vsaka naslednja je zvenela topleje in mehkeje. Rad koga presenetim, največkrat prijetno. Govoriva o gori in razmerah na njej. Spravi me v še boljšo voljo. Da mi ne bo stopilo v navado klicanje gorskih reševalcev z vrha gorá… Gora je od prejšnjega tedna delovala izpraznjeno. Karkoli je bilo še sedem dni nazaj tu gor, se zdi, da je preminilo ali se je premaknilo drugam. Uspelo mi je, uspelo priti na vrh! A zadovoljstvo ni popolno.
Dol. Vsaka pomembna gora ima svoj oblak in tudi nad menoj je prav tak. Prvi koraki z vrha so previdnejši kot ponavadi. Ugibam, na katero stran je padel fant. Zdrsnem s pogledom proti dnu Koritnice. Zlahka drsi tudi k Belopeškima jezeroma. Na razgledišču se ponovno ustavim, od tod se vidi do vznožja gore. Pogledam, za vsak slučaj, če bi kaj opazil pod steno. Ustavim na poležanih travah Travnika, kjer se s kavkami posladkamo s suhim grozdjem in okrepčamo s svežim kruhom. Lepota sedla prevlada nad utrujenostjo. Obotavljaje zapuščam prijetno planoto in se bližam ponoru, da se Čez jezik pogreznem v graben Plazje.
Eno od dveh Mangrtovih ogledal
Šolski primer. V strmini ni lažje sestopati, sneg obliva noge preko kolen. Dva dneva manj kot dve leti sta minili, ko smo šli z Vladom in Ireno na popoldanski izlet na Kraljevsko špico. Spomnil se je vseh grabnov, ki sta jih zlezla in še onih, ki jih še bosta. Z vrha smo se zlahka na petah peljali v dolino. Dober izlet je bil to. Kasneje se je Vlado večkrat pohvalil, kako je na vsakem svojem tečaju kazal slike s tega izleta kot primer nesmiselnega spomladanskega gaženja. V kolikor bo potreboval material za nadaljevalni tečaj, mu lahko pošljem slike z današnje ture. Zakaj sem v tako južnih razmerah rinil na goro? Da ne bi prej zmanjkalo snega? Sonce presvetli graben do dna in prebije sivino monotonosti. Oživijo balvani po sredi, stene se zalesketajo v mokroti, barve okoli jezer začnejo žareti topleje. Izdiranje nog ni več odvečno. Le enkrat se mi predre med dvema prikritima skalama, da obvisim na pazduhah.
Zeleni očesi. Lupim banane, srkam čaj iz prtljažnika in ne odvrnem pogleda od gore. Sem in nisem zadovoljen. Pritegne me mirna jezerska voda. Mešanje sončnih žarkov in rahlega vetrca daje poseben užitek. Spodnje jezero vleče močneje. Poševna sončna svetloba prši po rahlo nagrbančeni vodni površini paleto čudovitih barv. Opazujem lahko večji del današnje poti. V duhu se prestavim na goro in občutek je lepši, kot sem ga imel med hojo. Spoznam, da mi ni treba stopiti na vsak vrh, če se zmorem v duhu povzpeti nanj. Slovenske strani ne vidim. Nekaj sem spregledal. Če bodo razmere dopuščale, bom šel še enkrat po drugi strani. S pogledom zdrsnem še po celotni verigi Ponc in mera izleta se napolni do roba.