Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

V severni steni Stola

četrtek, 3. maj 2007, ob 00:00, Vladimir Habjan, ogledov: 2144

Na vrhu je tesnobe konec, tudi našega izzivanja. Danes se nas je usmilil …

PLANINARJENJE

V severni steni Stola


Ta mesec so kontrasti res izredni. V dolinah planjave rož, te so že tudi na planotah kot je Velika planina, na južnih straneh gora zaplate snega, na severnih straneh je pa še čisto zimsko. In to zadnje mene še vedno vleče …


Na plazu

Prav zaspan dan je. Kriv pa sem si sam, kaj pa mi je bilo treba praznovati vse do dveh … Iz dremuckanja me zbudi podrsavanje koles, Zoran se bori s snegom in ledom Medvedjega dola. Vsi parkirajo niže, mi pa "moramo" najdlje. No, pa se splača, prerinemo namreč do konca, naprej gre le še s smučmi. Dan je lep, sončen, razgledi se odpirajo z vsakim pridobljenim metrom bolj. Jaz pa se vlečem, očitno je bilo spanja premalo. Iz gozda stopimo na prostrana snežišča. Vse naokoli smučajo, nekateri se že vračajo, mi pa šele začenjamo turo. Vsem nam je jasno, kaj to pomeni, pa vseeno gremo. Najbolj se seveda bojim kamnov, ki jih sproža sonce ko topi sneg.


V grapi

Zadnji pristopicam do vstopa v steno. Danes Zoran rine kot kak robot, čeprav mora gazit. Neverjeten je. Pa cele dneve dela, od kod mu le kondicija? Zdaj gre zares. Vstopimo v strm žleb. Dilema, ali nataknit dereze ali ne, hitro odpade, sneg je namreč trd, zbit. Zobje prijemajo in končno začnem uživat. Levo in desno nas objamejo visoke stene. Žleb se vije skoraj naravnost navzgor, Zoran je že daleč spredaj, tu in tam se svet kar postavi pokonci globina spodaj pa hitro narašča. Pa saj to nam je všeč, sama hoja je skoraj dolgočasna … Nenadoma Zoran steče v levo in zatuli. Nekaj kamnov pade proti nam trem. Hitro se umaknemo v levo in zletijo mimo. To potem ponovimo še parkrat. Stene okoli nas namreč postajajo vse bolj rdeče, kar ni dober znak, zato pospešeno šibamo, da ne izzivamo preveč. Zadnji del je najbolj zanimiv. Skalni skok obidemo po levi, kjer je najstrmejši del stene. Do vrha nas vodi izdolben snežni žleb, ki ga je napravil rdeč mali plazič. Tik pred izstopom naletimo na neverjeten prizor: na desni je odškrbljena rdeča skala velika kot kaka garaža, ki se je morala sesuti prav pred kratkim in ki grozi, da se bo zdaj zdaj podrla do konca. Kar stečemo mimo … Na vrhu je tesnobe konec, tudi našega izzivanja. Danes se nas je usmilil …


Na vrhu

Nazaj gre kot po maslu. Po dolgem poležavanju na vrhu se skozi celo Široko rižo zapeljemo po riti. Leti ko strela da vriskam. In tokrat ni treba čakati Barbare, saj se tudi ona ojunači! Spodaj v gozdičku ujamemo lovsko stezico, ki nas vodi nazaj v dolino. Vmes pogledujemo nazaj, kjer se odkrivajo vrhovi in žlebovi … "naš" je kar ozek in dolg. Lepa tura, malce adrenalinska, vendar brez tega v teh "ziheraških" časih ne morem več …

Besedilo: Vladimir Habjan, fotografije: Vladimir Habjan in Irena Mušič


eXTReMe Tracker