Vmeščena je med zanimiva, z vseh strani bolj občudovana kot pa obiskovana para sestrskih gora
V vitkem grebenu, ki se izpod Hribaric in Vršakov spusti na jug, k Fužinskim planinam in s svojo razpotegnjeno pahljačo gradi visoko ločnico med dvema dolinama, med znamenito Dolino Triglavskih jezer in samotno, množicam triglavskih častilcev bolj umaknjeno dolino Za Kopico, stoji zanimiva gora (tej drugi, samotni dolini, je dala ime), z južnih obzorjih podobna nepristopnemu obelisku, s severa pa deluje zgolj kot strmo, travnato sleme, lahko dostopno, vendar brezpotno. Vmeščena je med zanimiva, z vseh strani bolj občudovana kot pa obiskovana para sestrskih gora. Med Malo in Veliko Tičarico na jugu ter Malo in Veliko Zelnarico na severu. Sama je brez bližnjega sorodstva, izstopajoča, drugačna.
Kopica (2190 m)
Kopica in Mala Zelnarica s Kovačičeve glave. Foto: Mitja Košir
Naše pritlično izhodišče je seveda v Bohinju, višinski pa sta v Dolini Triglavskih jezer (Koča pri Triglavskih jezerih, 1683 m) in na Fužinskih planinah (Koča na Planini pri Jezeru, 1453 m).
Pojdimo h Kopici na obisk najprej od Dvojnega jezera, torej od Koče pri Triglavskih jezerih. Od tam ne bomo krenili na sever, navzgor po dolini, ampak bomo stopili nekaj korakov nazaj proti jugu, po poti k Črnemu jezeru in Komarči. Vendar bomo to, hudo obljudeno pot zapustili pri prvem kažipotu, ki nas bo usmeril strmo navzgor, po meliščih in prek strmih pečin ob jeklenicah na sedelce Štapce (1851 m) med Rušnato glavo (1899 m) in Malo Tičarico (2071 m). Če smo pri volji, lahko oba sosednja vrhova uvrstimo v svojo zbirko, saj nas nanju pripeljejo varne markacije, sicer pa se na Štapcah oprimemo poti, ki nas bo popeljala po vzhodnih pobočjih pod Malo in Veliko Tičarico (ta je le dvajset metrov višja od Male, vendar brezpotna) proti severu, tik pod našo goro, jo obšla po vzhodnem pobočju in se na grebensko rez vzpela šele na Mali Zelnarici (2310 m). Preden bomo splezali Zelnarici v objem, jo bomo ubrali po lahkem brezpotju navzgor na greben in po njem brez oznak in tudi brez težav po visokogorskih travah nazaj proti jugu na razkošen vrh. Razkošje je tukaj seveda ujeto v širne razglede. Navpično navzdol, k temno zelenim jezerskim očescem in daleč naokrog, po bohinjskem in trentarskem gorskem bogastvu.
S Planine pri Jezeru, od njene koče, bomo najprej stopili na bližnjo fužinsko planino Dedno polje (1560 m), potem pa bomo pod poraščeno Kovačičevo glavo (1827 m) zmogli strmo, ozki dolinici podobno stopničasto pregrado in pod kopasto Kredo (2025 m), ki zapira vzhodno obzorje, stopili v dno doline Za Kopico. Od tod nas bo pot popeljala med Vrhom nad Vodeno Rupo (1995 m) in Slatno (2077 m) v zgornji del doline med Kopico in Vogli (Prvi, 2181 m, Srednji, 2227 m, Zadnji, 2327 m), vse do prevala Vrata (2192 m). Od tam bomo po strmem pobočju zlezli na vrh Velike Zelnarice (2320 m) in se po zgornji, grebenski poti odpravili proti jugu, na Malo Zelnarico, z nje sestopili proti Kopici in se nekje tam kot prej, ko smo prišli od Triglavskih jezer, povzpeli na brezpotni greben in po njem na vrh naše gore z dvema obrazoma. Z neizprosnimi, prepadnimi skalnimi platmi na jug in s krotkim travnatim hrbtom na sever.
O poteh, ki o njih govorimo, boste veliko tehtnega prebrali v knjigi Tineta Miheliča Julijske Alpe – Bohinjske gore (Sidarta, 1995), poglejte pa tudi na zemljevida Julijske Alpe – Bohinj 1: 20.000 in Triglav 1: 20.000.