"Za gore ne rabiš motiva. V gore hodiš, ker jih imaš rad."

 

Četrtkova zgodba

Motiv

zimskega izleta

 

Enkrat so me vprašali: »Si že ugotovil, kaj iščeš v gorah?« Ani pred kratkim omenim: »Če bom prihodnjo zimo še hodil v gore, si bom verjetno kupil smučke.« »Kaj, kako, misliš nehati hoditi v gore, imaš v mislih kaj drugega?« Bom videl, če bom takrat še imel motiv za hojo v gore.« Oba za hip pomolčiva, nakar ugotovi: »Ne verjamem, da boš kar nehal. V gorah si srečen. Čisto prerojen in drug človek.«

Pot Triglavskega odreda. Drugim svetujem začetek na Uskovnici, sam se odpeljem na Rudno polje. Kje je tu logika? Morda danes cesta ni vozna. Vožnja bi se podaljšala. Stoj! Lovljenje časa prvega koraka. Smučarski tekači, mlade družinice, občasni smučarji, četrtkovi sprehajalci. Množica ljudi. Velika lesena tabla iz prejšnjega tisočletja, označba začetka današnje poti. Spomin na otroška leta, na igro kavbojev in indijancev, na ravbarje ter žandarje. Minuli motivi za igro v rani mladosti. Današnje igre levih in desnih, revnih in resnih. Igre večnih delitev. Doživetje, motiv za moj današnji izlet. Trenutek sožitja z odredom pokljuških smrek.

Pravzaprav so grozote, ki izhajajo iz naše civilizacije, lahko veliko bolj preteče od tistih, ki jih prvobitni človek pripisuje demonom. (*)

M kot Motiv. Mir prevlada za prvim ovinkom. Modrina neba postaja obsežnejša. Mladost se ponovno začuti v žilah z vdihi med smrekami. Mraz gre skupaj s snegom in svežina bistri glavo. Mit o gorskih božanstvih je v nas še vedno prisoten. Meditacija mi ne gre s hojo v naravi. Magičnost več dimenzionalnega sveta zlahka pritegne. Medalja mi pomeni manj od lastnega zadovoljstva. Melodija v srcu vseh žanrov vibrira ob gorskih korakih. Milost bom občutil na vrhuncu izleta. Moč teže grobo izklesanih skal in fino izbrušenih kamnov se čuti na vsakem koraku. Modrost narave je tudi živost rastlinja. Moralo medčloveških odnosov poskusim zamenjati z etiko. Markacija je dober znak. Molitev, planinskih priprošenj, je več vrst.

V preteklosti se je nekaterim zdelo, da sta sedenje in meditacija na kaki samotni gori zelo duhovno početje. To pa ne drži več. Potem ko smo med sedenjem na gori spoznali Boga, moramo svoje vedenje prenesti človeštvu, kjer se bo udejanilo. Smo še lahko ljubeči, pošteni in resnicoljubni? Te lastnosti veliko težje ohranjamo v medsebojnih odnosih kot pa na gori. (*)

 

Korenina na poti triglavskih planincev

Ablanca. Sprehod okoli Viševnika. Ena gora izstopa. Temno siva senčna stena Ablance. Pastelne barve prihajajoče pomladi. Spodaj planina Konjščica. Dva smučarja in pešec. Bela na belo sivi osnovi. Trša podlaga na Jezercu pod Ablanco. Starejši smučar in prvi klepet. Pozdrav za ponovno tišino. Ablanca na levi. Sledenje stopinjam proti Studorskemu prevalu. Vabljivost grebena. Izguba pomena pomenka o uhojeni gazi izpod grebena. Koraki v strmino. Sled enega ali ene. Storžek v ostri in majhni stopinji. Korak do razširjenega zraka. Ablanca ob strani. Razširjen razgled na vzporedne grebene. Ablanca nižje in zadaj, za nekoga neizpolnjena želja. Opazovanje lepote narave brez uporabe uma.

 

Prelepe jutranje zarje se je treba veseliti. Kakor hitro začnemo razglabljati, zakaj je nastala, nam namesto očaranosti ostane le umsko vrtanje, ki k ničemur ne vodi in ničesar ne spreminja. (**)

O kot mOtiv. Odločitev za goro se je zgodila sama po sebi. Osama je eden izmed motivov za začasni umik v gore. Očaka, goro trojnega pomena, se le od tu vidi tako nizko izpod njegovega trebuščka s Planiko. Občutenje prostranosti sveta je na odprtem močnejše. Obiskujem že poznano goro. Očarljivost je v natančno izdelanih podrobnostih navidezno grobega sveta. Odkritje je vsaka ljubka korenina na poti, zanimiva skala ali vseskozi spreminjajoči se oblaki. Ogledalo ega so gore, ko se vidim na njih ali v njih. Okolje prve vrste. Okrepčilo utrujenega duha. Olajšanje po napornem razmišljajočem delu. Omama za nekatere in možna zasvojenost posebne vrste, obsedenost.

»Ene in iste besede, ki so si jih izmislili ljudje, imajo veliko različnih pomenov, Stvarnik pa se z vsakomer potrpežljivo in ljubeče pogovarja s čudovitimi neminljivimi dejanji. S sončnim vzhodom in odsvitom lune, z mehkimi oblaki in roso, ki se poigrava z žarkom svetlobe in vsrka vase nebesno sinjino. V vesolju je nešteto nazornih primerov, samo ozri se okoli sebe, tičejo se tebe in slehernega človeka.« (***)

 

Obhod Viševnika nad planino Konjščico

Sosedje. Vidna povezava s Kredarico. Slišen stik z vremenologom Janezom. Za hrbtom Ablanca, podaljšek glavnega grebena. Najbližji sosed? Široko senčno pleče obsežnega vrha. Kompozicija Narave, opera čokatega Tosca »Jakob na Pečini«. Kakšen sorodnik? Navihan mlajši bratec, Mali Draški. Rjavina velike gore nasproti, polirana do čiste beline. Vernarjeva skupina z razkritim pravim značajem. Mišelj vrh v najlepši podobi. Viševnik, nadzornik Rudnega polja. Nasproti še največji sosed, gora trojnega pomena. Veliko lepih gorskih zgradb.

 

»Izhodišče vsega je zavedanje, stremeča misel pa si kot potoček utre najprimernejšo pot. V Rusiji se danes že marsikaj tako razvija, le dobro poglej okoli sebe, Vladimir. Tovarne s sajastimi dimniki se ne ustavljajo kar tako in ni slučajno, da nimajo več dela.« (***)

T kot moTiv. Tajna je, ko nihče ne ve za moj cilj, ko ni nobenega, ki bi me lahko spremljal v mislih. Tajnost je pogojena s časom; najbolje je, da sam odločim, kako in kdaj jo razkrijem. Tekmovanje ni samo
primerjanje rezultatov in sposobnosti, za krepitev ega lahko vzamem potrjevanje v dosežkih. Tekma s samim seboj postane vse manj pomembna, ko spoznavam dosežke Ustvarjalca narave. Trajnost trenutka - minut na vrhu rado daje vtis ure. Tudi tolažbo lahko iščem v gorah. Tehnika je predvsem vajenost gibov. Tovariš pri navezovanju stikov z materjo Zemljo je lahko gora. Tuzemstvo, kje imaš meje? Tveganje mi ne povečuje užitka; nekatere bistri ali hromi. Tišina je vse redkejša kvaliteta okolja. Telovadba v zaprtih prostorih me nikdar ni navduševala.

Spominjam se primera moškega, ki je globoko zabredel v sumljive posle. V tem človeku se je kot kompenzacija razvila že skoraj morbidna obsedenost z nevarnim gorskim plezanjem. Prizadeval si je preseči sebe. (*)

 

Oblaki Studorskega prevala in Ablance

Srečanje. Brez naglice izguba višine. Pobočja, sneg, veje borovja, skale, oblački, sivenje obzorja. Prelet ptice preko Studorskega prevala. Dvig krivulje kavkinega leta čez vrh Ablance. Dva človeka na njem. V času enega sončnih zahodov vseh petnajstih marcev. Njun počitek dvatisoč metrov visoko. Na sedlu odložena nahrbtnika.. Brez odziva na žvižganje ptičje melodije. Požvižgavanje Kekčeve pesmi. Sprememba pozornosti in njun odžvižg. Moj čud. Enosmerne stopinje z druge strani prevala. Radovednost in čakanje na srečanje. Moje pričakovanje pomenka o doživljanju gore. Njuna obotavljiva ločitev od zadnjega vrha. Vidno zadovoljstvo na utrujenih licih. Izraz doživetja, tako predvidenega kot nepredvidenega.

 

V nobeni galaksiji ni strune, ki bi lahko zazvenela lepše, kot zveni pesem človeške duše. (***)

I kot motIv. Igra narave me vedno znova pritegne, igram vlogo planinca v igri življenja. Igro svobode ustvarja ostanek otroka v odraslem človeku. Ideale sem imel v dosežkih najboljših, še danes mi dajejo določene vrste motiv pri iskanju lastne identitete. Idila je, če začutim spojenost z goro. Izlet je drugačna poraba časa in izkustvo. Ilegala je nasprotje od popolnega nadzora. Impulz za nove navdihe ali spoznanja. Individualnost je v nasprotju z množico gledalcev nogometne tekme. Inercija je redno zahajanje v gore. Iskanje rešitev je lažje izven urbanega vsakdana. Izbira načina življenja je preživljanje časa v gorah. Instinkt, samodejno ravnanje, na takih izletih odpade.

Rekla mu je: »Ne krivite svoje duše, ker ni sodelovala pri vašem početju, vodil vas je instinkt. Naučili ste se varovati stvari na ukaz, ne da bi razmišljali o okoliščinah. Tako ste izoblikovali svoj instinkt. Ni dobro, če je ta na vrhu, nad vsem ostalim. Kadar instinkt prevlada, človek ni več glavni in takrat neha biti človek.« (***)

 

Pozno popoldanski pogled na Vernar, Mišelj vrh in Kanjavec

Makalu. Ablanca, peti vrh v njuni današnji vrsti. Prej Viševnik, Mali Draški, Veliki in Tosc. Vsak dan dopusta v gore. Omemba Kukove špice? Pomenek o čevljih Makalu. Spremenjene poteze obraza. »Danes sva srečala nekoga, ki je bil na Makaluju.« Naše besede o MMM-u. Skupni povratek. Zgodba mladega moža, o izpahnjeni rami. In helikopterskem reševanju z Grla. Ženin hitri korak na čelu in sledenje moža. (Dober par sta. Mislim, da bi se jih našlo veliko, ki bi bili pripravljeni za njo hoditi v gore.) Moje lovljenje obeh, hitreje ne gre. Dvakrat slišana ženska oblika imena Apolon. Ni njeno ime. Kako pa? Biser. Prehod iz bukovega drevja v smrekov gozd. Gora&gozd, moževo ime.

 

Odgovor druge deklice na vprašanje, kakšen mora biti njen mož, je bil tak: »Biti mora sposoben dajati drugim ljudem toploto in svetlobo. Če bo oboje žarelo iz njega, bo dober za ljudi okoli sebe, pa tudi za našo družino. Človeka, ki je bogatega in zdravega duha, ni mogoče primerjati z nobenim drugim bogatašem.« (***)

V kot motiV. Voljo imam za doseganje ciljev, za nadaljevanje poti, vrnitev v vsakdanjost, po iskanju doživetij. Veroval sem v ideal gorništva, v gore, danes verjamem v energijo skalovja. Vabljiva višina. Vaja dela vajenost. Vrtoglavice ni v ravnini, ampak nastane v vrhu telesa. Velik vrh vedno pritegne. Veselje na vrhu. Vidni vtisi so vedno pomembni. Vrnitev z gore domov ali vračanje v gore. Varovanje uporabljam za občutek varnosti. Vek in člo-vek, doživljanje trenutka brezčasnosti na vrhu gore. Vertikala kot potovanje proti nebu. Veter in voda skladnega šumenja. Vihar potenciranih zvočnih in svetlobnih vtisov.

»Anečka, poskusi enkrat peti brez besed. Ponavljaj z glasom za ptički, kakor jih slišiš, za vodo, ki žubori, za šelestenjem listja in vetrom, ko je močan in zavija med vejami. Tudi med travo je veliko zvokov. Mnoge čiste zvoke boš slišala okoli sebe, če jih boš le hotela slišati.« (***)

Podobe v algah sredi curljajoče vode na poti

Pomenek v temi. Izmenjava izkušenj. Klepet. Zmajevanje fantove glave. »Slika tega drevesa je bila lani na internetu.« Hoja po tekaški progi. Zgrešen in najden odcep. Moja občasna izkušnja. Smrekova tema. Luči vojašnice. Avtomobila. Preoblačenje in rezervna pijača. Omemba dosežkov. Velika pogostost njunih gorskih obiskov. Malo moje nevoščljivosti in tarnanje nad zdravjem kot opravičevanje. Brez naglice. Izmenjava idej za prihodnje. Pristno slovo. Brnenje motorja, izklopljen radio. Vklop telefona in misel na toplo odejo.

 

Človekove duhovne potrebe in povezanost z globljimi resnicami so osnovnega pomena. Brez njih je življenje tridimenzionalno in zelo omejeno. (****)

Uskovnica. Po dveh tednih, na velikonočni dan: »Kaj, če prespiva na Uskovnici in greva jutri na Veliki Draški vrh?« Praznični ponedeljek. Na vrhu nas ducat, eno uro pred nami prav toliko. Večina pešakov. Skoraj vsi z Rudnega polja. Daljši postanek na planini Konjščici. Klepet z gospodarjem. »Spet so napovedali možnost ploh v gorah, ki jih ni bilo. Lani sem si rekel, da bom začel zapisovati, kolikokrat se zmotijo. Ljudje pa potem ne gredo v hribe. Zelo malo ljudi je bilo tukaj te dni.« Pomenki o Ablanci in grebenu Slemenu. Svojstveni živalski vrt med pustim skalovjem. Motiv, za povratek poleti ali jeseni.

Čudeži, žal, ne ustavijo neverujočih. Samo skušajo jih. Tiste, ki delajo čudeže, na koncu vendarle sežigajo na grmadah… Ne vidijo, da je Bog - kar ozri se okoli sebe – naredil nešteto čudežev in jih še dela. Sonce vzhaja, ponoči sveti luna, celo hrošč na travni bilki je tako čudežen, pa drevo… (**)

---

(*) Carl G. Jung, Človek in njegovi simboli
(**) Vladimir Megre, Zveneče cedre tajge
(***) Vladimir Megre, Prostranstvo ljubezni
(****) Barbara Ann Brennan, Prebujajoča svetloba