Večer, 05.01.05 – Urška Šprogar: Zimska pot okoli Dleskovca je lahka zimska tura
NARAVA, GORE IN LJUDJE
Zimska pot okoli Dleskovca je lahka zimska tura
Po spomine, po mladost, v gore
Pred šestdesetimi leti je pogorela Lučka koča pod Moličko Planino
Na vzhodu se mogočna veriga Kamniških Alp začne s Križevnikom, ki je raj za alpiniste, nadaljuje se s Poljskimi devicami, Moličko pečjo in Veliko Zelenico. Vsi ti vrhovi so manj obiskani, izgleda, kot da so namenjeni predvsem planinskim sladokuscem. Na jugu teh gora pa je Dleskovška planota, jezerce Vodotočnik in pozabljena Molička planina, sledijo pa žlahtni cilji, kot so Ojstrica, Veliki vrh in Lastovec.
Za naštete planine in vrhove sta izhodišči planini Podvežak in Ravne, kamor se letos zaradi malo snega še vedno lahko pripeljemo z avtomobilom iz Luč ter po dolini Lučnice vozimo po dobro označenih gozdnih cestah. Do mogočne Dleskovške planote pridemo z vzhodne, strme strani.
So pa poti okoli Dleskovca iz leta v leto bolj obiskane. Kjer so bila še pred petimi leti brezpotja, so nastale uhojene in tudi markirane steze. Eno zadnjih pribežališč turistične gneče sitih planincev. Mir in nekultivirana krajina dajeta zatočišče živalim, ki se sredi razbrazdanega sveta, polnega vrtač in labirintov naravnih lepot, borijo za svojo svobodo in preživetje.
Če pa gremo na Dleskovško planoto po severni strani, preko grebena Smrekovec, pa se ogibamo kotanjam, ki jih je preraslo ruševje. Pod Poljskimi devicami, na robu široke vrtače, pa stoji spomenik, obraščen z macesni, eden mnogih, ki nas spominjajo na grobišča druge svetovne vojne. Pa vendar je njegova zgodba nekaj posebnega. Spominja na tragiko odreda Pohorskega bataljona. V leseni koči so Nemci požgali 17 partizanov inženirskega voda. Dogodek je pred mnogimi leti opisal Anton Ikovic, zgodovinar, gozdar in partizanski kurir, ki je organiziral postavitev tega spomenika in še ostalih 70 spominskih obeležij na Koroškem in Štajerskem. Vsekakor pa je ta zgodba poznana samo nekaterim posameznikom. Z redkimi macesni posejana skalnata in hribovita pokrajina je podobna krasu, kjer je poleti voda prava dragocenost in prav ta voda je razlog, da so planinci tukaj postavili svojo kočo, brunarico, kmalu po prvi svetovni vojni. Planincem je služila za zavetišče pri vzponih v stenah Dleskovca, Poljskih devic in Velike Zelenice. Danes o koči ni več sledu, samo spomenik priča o dogodkih pred točno 60 leti.
Čas celi rane, pozaba bo pokrila tudi to zgodbo. Pa vendar se sprašujemo, zakaj se je sploh zgodila, se lahko podobni dogodki ponovijo... Zgroženi opažamo, da se tudi danes dogajajo popolnoma enake stvari, le da nekje drugje, z drugimi sredstvi, na druge, še dosti bolj rafinirane načine. V drugi svetovni vojni so se nacisti borili proti partizanom, imenovali so jih banditi, danes tiste, ki si privežejo okoli pasu bombo in se razstrelijo v množici, imenujemo teroristi, tiste pa, ki so bombardirali Beograd in Bagdad, pa osvoboditelje. Mogoče so se nekateri pojmi res izgubili ali dobili drug pomen, toda letos cela Evropa praznuje 60 let zmage nad nacizmom in fašizmom, tu so pojmi še vedno enaki in pomenijo isto. Tudi Slovenci se jim pridružujemo in še posebej planinci, ki na svojih transverzalnih poteh obhodijo skoraj tisoč partizanskih spomenikov in grobišč. V soboto bo komemoracija pri spomeniku Pohorskega bataljona, teden dni kasneje v Dražgošah in v partizanskem Rogu, na Kremžarjevem vrhu, v Libeličah, na Kozjanskem, v Mariboru. Še pred 15 leti smo tekli tek Djakovića in Hačimovića, danes jih mladi sploh ne poznajo več. 
Pa saj je prav, da podrobnosti grozot zbledijo, ostati pa mora moralni nauk, tudi o svetosti življenja, pa o svetosti življenja vseh živih bitij, pri čemer sploh ni nujno, da je človeško življenje na prvem mestu. 60 let v toku učenja generacij ne pomeni veliko, nove generacije v prepričanju, da se borijo za dobro stvar, za napredek, počnejo enake zločine. Še vedno je motor morije pohlep po moči, oblasti, denarju, uveljavljanje lastnega jaza, življenje je še vedno enako nepredvidljivo in grozljivo. Več kot zmoremo, večja grozodejstva si bomo izmišljali v prepričanju, da gorje prizadene samo tiste nemarne, grde in mogoče kake druge, manjvredne rase. Lekcija, ki smo jo slišali in doživeli že velikokrat, naučili pa se je nismo nikoli. Prav zato, da ne bomo pozabili, kaj smo in kakšni smo, so ta in njemu podobni spomeniki nujni. Da ne pozabimo in da se ne spozabimo. V času vseh vrst manij, ki so samo ena izmed oblik, da na račun svojih otrok kopičimo denar, je dobro, da jim odkrito razložimo, kaj je človek in česa je sposoben in da oni niso gledalci tega pred televizorji, ampak so oni tisti, ki jih taista groza lahko še prekmalu doleti. Zato ob osamljenem spomeniku sredi prelepe narave za trenutek zastane korak in nadležna misel "zakaj pa je tega tukaj treba" vsiljuje moreč odmev: "Da se le ne bi ponovilo...
Urška Šprogar