Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Koprivnik

četrtek, 29. marec 2007, ob 00:00, Mitja Košir, ogledov: 2184

se ne more pritoževati nad obiskom, o čemer ve še največ vpisna knjiga na vrhu

V osrčju Loškega pogorja se kot njegova hrbtenica raztegne dolg, kopast greben vse od Lubnika tik nad Škofjo Loko, preko Blegoša tja do Črnega vrha nad Gorenjimi Novaki na cerkljanski in Davčo na selški strani. Na jugu in severu se v to razgibano gmoto hribovitega sveta globoko zajedata Poljanska in Selška dolina vsaka s svojo Soro in tako postavljata naravna mejnika med osrednjimi škofjeloškimi hribi in Polhograjci na jugu ter najvzhodnejšimi obronki Julijcev na severu. To je svet starožitnosti in blagega utripa kultivirane krajine, svet razburkanega zgodovinskega dogajanja, predvsem pa svet, do globokih temeljev zaznamovan s Tavčarjevim pripovedništvom, od Slik z Loškega pogorja do Cvetja v jeseni in Visoške kronike. Prav nad Poljanami, pisateljevim rojstnim krajem, stojijo kopasti gorski trojčki, skoraj enaki si po podobi in po višini. Najvzhodnejšega in najnižjega je osvojil predvsem zimski turistični utrip, srednji je priostren in morda najbolj alpski, najvišji in najbolj na zahod pomaknjen pa se spogleduje z gorskim odličjem najvišjega v pogorju, z Blegošem.

Koprivnik (1393 m)


Koprivnik izpod Blegoša. Foto: Mitja Košir

Kljub razkošju razgledov, ki jih obljublja Blegoševa visoka pleša (1562 m) in zato privablja k sebi večino v te konce zaverovanih popotnikov in pohodnikov, se tudi Koprivnik ne more pritoževati nad obiskom, o čemer ve še največ povedati vpisna knjiga na njegovem vrhu. In kako tudi ne, saj je najbližje izhodišče za vzpon nanj isto kot za Blegoš, pri gozdarski koči na Kalu (1103 m), kamor se pripeljemo iz Poljan skozi Javorje in Gorenjo Žetino, in je torej od tamkajšnjega parkirišča do vrha Koprivnika le dobre pol ure sicer zelo strme hoje, seveda kadar je pot kopna in suha. V globokem ali morda celo v poledenelem snegu pa postane vse skupaj bolj resno, zato ne bosta odveč telesna pripravljenost in vešča hoja po zahtevnem terenu.

In kako na naš vrh? Na Kalu poiščemo kažipot in krenemo po poraščenem slemenu proti vzhodu. Najprej se vzpnemo na stranski vrh Romovec (1247 m) in nekoliko sestopimo na široko sedlo, kjer se naši poti, ki je delček Loške planinske poti (LPP) priključi nekoliko bolj strma steza, ki sem gor pripelje neposredno iz Gorenje Žetine, speljana po gozdu in senožetih nad vasjo. Od stičišča ni več ugibanj. Odločno po strmem slemenu do prostranega in razglednega vrha. Morda je prav od tod Blegoš najlepši, a o tem Tavčar molči.

Veliko daljša, vendar pokrajinsko prav gotovo najlepša pot na Koprivnik je tista iz Javorij, ki se pod vasjo Podvrh priključi LPP in jo spremlja do vrha Koprivnika. Popelje nas do Koče na Starem vrhu (1032 m), ki stoji ob robu smučišča in od tam strmo prav na vrh Starega vrha (1217 m). Potem ji sledimo v globoko škrbino in iz nje po poraščenem grebenu na vrh Mladega vrha (1374 m), ki s svojimi skalnimi pregradami, kjer včasih zasledimo tudi kakšnega gamsa, že diha nekoliko po alpsko. Z Mladega vrha spet po grebenu sestopimo na zahodno stran, na preval Na Brdu (na zemljevidih tudi - Brdo, 1114 m) in od tam skozi bukov gozd in preko senožetov na vrh našega Koprivnika. Troje, čeprav le skromnih sredogorskih vrhov na en mah in morda še v snegu ali zahtevnejših pogojih – to le ni kar tako, da bi enostavno odmahnili z roko. Torej velja poskusiti.

Pri potepanju po tem s stezami, potmi in cestami prepletenem svetu, polnem grap, zatrepov in grebenov nam bo najbolj pomagal zemljevid Škofjeloško pogorje 1: 40.000, zelo koristno pa bo pogledati v drobno knjižico Dnevnik Loške planinske poti (Škofja Loka, 1973).

eXTReMe Tracker