Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Raduha

Ena izmed gora simbolnega pomena

 

Prešeren četrtek

Raduha

Gorsko zemljemerstvo

 

Nenadno sem našel spletno stran nenavadno.com, kjer na Islandiji živeči Slovenec razlaga merske posebnosti posameznih krajev. Dobil sem idejo, da sam najdem kaka zanimiva razmerja med znanimi slovenskimi vrhovi in kraji. O tem nas pri osnovnošolskem zemljepisu niso učili. Obenem je nemogoče, da sem prvi, ki je ugotovil te podrobnosti.

Želje. Jutro, ko mi ni treba hiteti. Si lahko vzamem čas zase. Srebam sladkano črno kavo. Predstavljam si družbo na gori. Izlet naj ne bo ne lahek ne težek. Novega snega naj ne bo veliko. Krplje so samoumevne. Rad bi spoznal, kaj Korošci vidijo v Raduhi, Peci in Olševi, da jih imenujejo svete gore Koroške. Na parkirišče se pripelje avto ljubljanske registracije. »Šli smo na ta konec, ker je bila boljša vremenska napoved. Pričakovali smo, da bo ljudi več. In da bo tudi zgaženo.« Je, kot so želeli. Niso sami in šli bodo po sledi. Tudi sam imam želeno družbo, če jo bom hotel.

Družba. Izrazit skalnat steber stoji pod sedlom sredi gole strmine. Breg je spihan in grušč poledenelo drčljiv. Sneg z borovcev ima rahlo smolnat in prijeten okus, kot močno razredčen sirup borovih vršičkov. Pokazati želim užitek v lizanju snežnih kristalov z borovjevih vej. Sliki se je Ana doma smejala in jo označila za pornogorsko. Na Durcah smo spet skupaj. Kratek klepet o razmerah. Njihovih imen ne vem. Predstavili se ne bomo niti v dolini pri Rogovilcu. Zadovoljstvo je nalezljivo in požvižgavam v smeri nizkega sonca.

 


Viharnik nad Grohatom

Praznik na 8. februar. Dolg greben je na eno stran položen in na drugo strmo odsekan. Naslednjič ne bom izpustil vrha Male Raduhe, zaščitnika Grohata. Od nedelje, 4. februarja je v skrinjici na vrhu nov zvezek. Nujno moram nekaj izreči Francetu v spomin:

»Dragi Prešeren!
Kdor slavi tvojo smrt, ne ve da vsakič znova oživiš, ko te pokopljejo. Slavimo tvojo slovenščino, ki nam poraja nove ideje življenja. Častil si sveto deželo slovensko in poznal srčiko Bleda.«

»Pozdrav Prevalju, Mežici, Črni. Pa tudi Štajercem. Dljé so Prekmurci, Gorenjci,
Primorci, Notranjci. Veliko imen bo združila ena ideja o sveti deželi.
Vse dobro.«

Naš svet je oropan tistega, čemur psihologi pravijo psihična identiteta ali »mistična udeležba«. In vendar prav ta obstret nezavednih asociacij s slikovito domišljijo obarva svet arhaičnega človeka. Mi smo ta svet izgubili do te mere, da ga niti več ne prepoznamo. Takšne reči ostajajo pod pragom naše zavesti; kadar se le pojavijo, pa vstrajno tdrimo, da je nekaj narobe. (*)

 

Zemljemerstvo. Doma začnem merit razdalje. Vem, da sta Triglav in Snežnik v nekakšni povezavi, pa ne vem kakšni. Sta kakorkoli povezana s Peco, Raduho ali Olševo? Šestilo zapičim v vrh Triglava. Radij sto kilometrov pokrije Savudrijski rt, vrh Snežnika in še eno znano goro. Komu je boter, če ima ime Kum? Od Savudrijskega rta je do središča Ljubljane tudi sto kilometrov. V čem je pomembnost Piranskega zaliva? Šestilim sto kilometrski krog s središčem v Snežniku. Črta gre čez Kamenjak, skrajno točko Istre. Razdalja do Pece je nekoliko večja. Tudi Matajur ima simbolen pomen. Pri Beneških Slovencih. Ojla, razdalja od Snežnika do Matajurja je spet sto kilometrov! Zanimivo, da je enaka razdalja še do ene gore z imenom Snežnik, ki stoji na avstrijski meji. Manjka mi natančnejša povezava s Peco.

 


Durce

Bukovnik. Čez šest dni sem spet tam. »A sta kje bila?« »Ja, imela sva izlet po gozdu.« Nista videti delavca ali lovca. »Mislila sva v en graben, a je premalo snega. V gozdu pa se je preveč udiralo.« Odpeljeta se. Konj zadirja po dvorišču kmetije. Njegova iskrivost vznemiri domačega psa. Ljubosumno ga poskusi šavsniti za delno scefran rep. Konjeva zadnja noga se iztegne le nekaj centimetrov pred pasjim zobovjem. V naslednjem krogu izgineta za gospodarskim poslopjem. Kakšno življenje v gibih živali! Gorski kolesar je na spletu zapisal: »En konj naredi v naravi več škode kot deset gorskih kolesarjev.« Kdo zna oceniti, koliko konj dá naravi ali človeku?

 

Durce. Za tristo metrov višine potrebujem dve uri. Na sedlo ne bi prišel brez krpelj. Nadaljevanje ni težko, a me nočni pohodi ne zanimajo več. Ne vem, kaj bi mi lahko prinesli novega. Na vrhu sem bil tudi pred kratkim. Sneg je različno predelan. V temi se zdi, kot bi zasnežena strmina lebdela nad skalnim pobočjem. »Živijo!« Oglasim se vsakič, ko grem mimo brunarice na Grohatu. Enkrat me bo že nekdo slišal. Korošci so na Peci mislili resno, ko so rekli, da se naj kdaj oglasim pri njihovi koči. Visoka smreka je nema kot psihiater med terapijo, le spremlja zgodbe mimoidočih ljudi.

Če bi se Raduha, najvišja gora v vzhodnih Savinjskih Alpah, odpravila k psihiatru, bi jo le-ta nedvomno proglasil za shizofrenično. (Ivan Pepelnjak, Zaplana.net)

 


Na stiku zraka in zemlje vrh gore

Tri gore. Snežnik, Matajur in Triglav so moška imena, Peca, Olševa in Raduha pa ženska. Gledam, kje se sekata loka z radijem sto kilometrov, odmerjena od Matajurja in od Snežnika. V Koprivni, med temi gorami, je tretje oglišče tega enakostraničnega trikotnika s sto kilometrskimi stranicami. V zgodnejšem Krajevnem leksikonu Slovenije takole piše o kraju: »Nekoliko mlajša je gotska cerkev sv. Ane. Pod zvonikom je zanimiv oltar s kipom zamorske Matere božje. Ob cerkvi, v nm 1220 m je lipa s premerom 140 cm, pri hiši št. 30 pa rastejo tri lipe v nm 1270 m, ki imajo obsege debel 100 cm.« Poleti bi bilo dobro iti pogret tja srce. Trenutno me zanima, kakšen je pristop na Raduho iz Luč. Poteka po dolgem in ravnem grebenu. Kjer pot začne delati velik ovinek k Loki, mislim iti naravnost navzgor.

 

Celo najbolj natančno opredeljeni filozofski ali matematični pojem je vseeno veliko več, kot domnevamo. Je psihični dogodek, kot takšen je deloma nespoznaten. Gole številke, ki jih uporabljamo pri štetju, so več, kot si mislimo. Obenem so mitološki elementi (za pitagorejce celo božanski), a tega se bržkone ne zavedamo, ko jih uporabljamo v praktične namene. (*)

Postanki. Prvič za vračanje knjige, drugič za nakup nove planinske izkaznice Onger, tretjič kot običajno pri cestnih delih na Kranjskem Raku. Končni je nad Lučami pri zgornjem Nadkučniku, 761 metrov visoko. Položen in dolg kolovoz bi bil dolgočasen, če se zanj ne bi namerno odločil. V kopnem gozdu se zdi teža krpelj na ramah odveč. Točno iz smeri Snežnika grem h gori. Kjer kolovoz zavije k Loki, je na zemljevidu vrisan odcep neoznačene poti. Ne vidim ga in ne iščem ga. Obdržim prvotno smer skozi strmo in poraščeno brezpotje. Pod Snežno jamo me pripelje ozka poseka z nametanimi vejami. Snežna odeja se začne debeliti. Prvi pravi postanek imam za natikanje krpelj.

 


Na brezpotju spodnjega gozda

Brezna ob poti. Ponovno ne opazim primerne poti. Tudi krplje predirajo sneg. Odločim se iti naravnost, obdržati prvotno smer. Narediti kar najmanj korakov. Modrenje neba ni potrdilo pravilnih odločitev, a daje dodatno zadovoljstvo pri tlačenju težkega snega. Prijetne barve sprostijo odvečno napetost, ki je nastala med iskanjem prehodov skozi zaraščen kraški svet. Brezno z oznakami jamarjev. Razveselim se borovja porezanih vej. Banalno len banana-len razlog imam - označujejo planinsko pot. Zagledam Peco. Zamenjam smer zadnjega grebena. Vsak obisk vrha je izjemen in svojstven. Daje prijeten občutek. V vpisno knjigo se nehote podpišem s krvavim prstnim odtisom. Nisem opazil, kdaj sem se ranil.

 

In vendar so čustva, ki jih doživljamo mi, povsem enaka čustvom prvobitnega človeka. (*)

Razgled in nadzor. Vem, da sem uro pred sončnim zahodom četrt ure prepozen. V gostem gozdu bo pretemno. Skalni pomoli ostanejo na drugi strani gore. Gorenjska z Bledom se ne vidi od tu. Geologi povezujejo otok in jezero z ledeniki, cerkev z Bogom. Iz Vrbe se lepo vidi na blejski kot, na Triglav in tudi proti bohinjskemu koncu. Nujno moram prebrati Krst pri Savici. Od vrha Triglava do srede Blejskega jezera je točno ena petina od sto kilometrov. Otoček je malček bližje, ne stoji sredi vode. Od tu je enaka razdalja do sredine Bohinjskega jezera. Od cerkvice na otočku do vrha Triglava je petsto metrov manj. Kje je kompenzirana ta razlika? Enako razdaljo namerim od otoka do cerkvice sv. Duha ob Bohinjskem jezeru. Tudi Cerkev ve verjetno veliko več, kot uči vernike. Na Kredarici je zgradila kapelico. Ponovno osvaja vrh Triglava. Na vrhove postavljajo vse večje in težje križe.

Naša psiha je del narave in njena nedoumnost je prav tako brezmejna. Zato ne moremo točno opredeliti niti psihe niti narave. O njiju lahko rečemo edinole, da verjamemo v njun obstoj, in čim bolje opišemo kako delujeta. (*)

 


Skozi zgornji gozd

Živ les. Nad Snežno jamo je nekaj naravnih grafik po lubju drevesa. Zadeti moram neizrazit spodnji greben, tistega s kolovozom. Namerno zavijem bolj levo, da ne bi zašel prehitro v dolino. V mraku mi ne ustreza poseka s kupi smrekovih vej. Med odraslimi smrekami pridem v mlado in gosto smrečje. Kaj spet… Ni razloga za skrb. Iste črke, drugačen pojem, soroden pomen. Brsk, brskanje. Stopam brez iskanja smeri in brez razmisleka, dokler ne naletim na slab in zapuščen kolovoz. Kompas in zemljevid pokažeta, v katero smer naj iščem pravi greben. Kje sem danes izgubil tiste četrt ure? Razen, če je tako moralo biti.

 

Znaki. Pod polno luno hité oblaki na Štajersko. Nad kolovozom se v drugo pobliskavajo sveže križani Kristusi, večkratno pribiti na les. Spodaj zadoni zvon v stolpu. Malo mi manjka do mestnega vsakdana, lažje predvidljivega in na pogled varnejšega. Na vetru lovim vtise, ki jih prinaša z višin. Veliko zanimivih podrobnosti je v naših gorah, v njihovih medsebojnih razmerjih. Nekatera so videti enostavnejša, marsikatera pa niso lahko prepoznavna. Znake, tiste ob cesti, zaznavam avtomatično. Do doma se pripeljem v istem času kot izpod Triglava.

Ne zanikam, da je razvoj civilizirane družbe prinesel velike dosežke. Vendar smo na njihov račun utrpeli neznanske izgube, katerih razsežnosti se komajda začenjamo zavedati. Delni namen primerjave med naravnim in civiliziranim stanjem človeka je prav v tem, da damo na tehtnice izgube in pridobitve razvoja. (*)


(*) Carl G. Jung, Človek in njegovi simboli

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti