Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Možic, Slatnik, Šavnik

četrtek, 1. marec 2007, ob 00:00, Mitja Košir, ogledov: 3471

S parkirišča na Soriški planini se vzpnemo mimo nekdanje Litostrojske

Greben Spodnjih bohinjskih gora, ki se kot dolga veriga podobnih si vrhov po obliki in višini razteza od zahodnih obronkov Komne tja do vzhodnega Ratitovca, kjer se izlije v mehkobo čarobnih gozdov Jelovice in prijaznost zaobljenega Škofjeloškega pogorja, se med Vrhom Bače in Bohinjskim sedlom za nekoliko daljši hip spremeni v prostran planotast svet, iz njega pa le komaj za vzorec štrli nekaj travnatih vzpetin. Povsod naokrog še po tolikih desetletjih sledimo ostankom nekdanje rapalske meje, ki so se prav v naročju naših treh vrhov strnili v sicer že davno povsem miroljubno, počasnemu razpadanju izpostavljeno vojaško naselje velike kasarne in vkopanih bunkerjev. Vendar bodo naši obiski tam zgoraj namenjeni neki drugi, veliko lepši dejavnosti - razgledovanju, kakršno nima para daleč naokrog. Smo visoko nad primorsko Baško grapo in gorenjskim Bohinjem, vse naokrog pa eno samo prostranstvo gora, od nebotičnih Julijcev na dosegu roke, do Karavank in Grintovcev na severu in vzhodu, tja do modro zelene mavrice ljubkih gričevnatih slemen, segajočih daleč dol na jug, vse do obal Tržaškega zaliva.

Možic (1602 m), Slatnik (1589 m), Šavnik (1574 m)


Svet med Šavnikom, Koblo in Črno prstjo z Možica. Foto: Mitja Košir

S Soriške planine, ki je naše izhodišče in kjer te zasnežene dni prevladujeta bolj smučarski vrvež in hrup žičniških naprav kot pa siceršnja mir in tišina, se povzpnemo do vrha smučišča pod Lajnarjem in se po oblem grebenu Slatnika sprehodimo preko njegovega vrha v povsem drugačen svet blagega vzpenjanja na zaobljena slemena in spuščanja v globoke, a prav prijazne kotanje. V kopnih časih so to brezskrbna sprehajanja po dobro uhojenih poteh, zdaj, ko se tod razprostirajo bela prostranstva, pa zavriska duša turnega smučarja.

In zdaj k dejanjem. S parkirišča na Soriški planini (1306 m) se vzpnemo mimo nekdanje Litostrojske koče na udobno, označeno stezico, ki nas po strmi dolinici pod severnimi pobočji Slatnika pripelje v globel, kjer na severnem robu opazimo sivo zidovje velike kasarne. Iz globeli se po levem pobočju vzpnemo na vrh Slatnika, kamor lahko pridemo tudi po grebenski poti s sedla med našim vrhom in vzhodneje stoječim Lajnarjem (1549 m). Naše potovanje nadaljujemo proti severozahodu in se s Slatnikovih grebenskih vzpetin spustimo na sever, na sedlo, koder se začne kratek vzpon na vrh Možica, najvišjega v tej skupinici, ki pa je najbolj na sever pomaknjen in zato ponuja najlepši pogled v bohinjsko globel, tja do jezera in v Ukanc.

Ker nam je ostalo še nekaj volje in časa, se s sedla med Možicem in Slatnikom spustimo po udobni poti skozi bukov gozd na široko travnato sleme, ki loči glavni bohinjski greben od našega naslednjega cilja, Šavnika. Za oznakami se po strmi stezici povzpnemo na dobrih sto metrov višji, travnatemu stožcu podoben vrh, ki nas, zelo poredko obiskan, preseneti z nenavadnimi in zato še toliko lepšimi pogledi na vrhove in vznožja tega dela Spodnjih bohinjskih gora, na bližnjo Koblo (1498 m) in Kravjo Črno goro (1541 m) in na ves planotasti svet nad Bohinjsko Bistrico globoko spodaj.

K Šavniku, Slatniku in Možicu lahko pridemo na obisk tudi po veliko daljši, a prav tako lepi poti s Petrovega Brda na koncu Selške doline (803 m) do Vrha Bače in od tam na enega ali vse tri naše vrhove, vseh mogočih pristopov z bohinjske strani pa je preveč za ta skromni prostor.

Več natančnega o tem koncu preberite v knjigah Tineta Miheliča Bohinjske gore (Sidarta, 1995) in Julijske Alpe (PZS, 2003) ter poglejte na zemljevid Škofjeloško pogorje 1: 40.000.

eXTReMe Tracker