Leteti na goro sam ali v jati? Iti s prijatelji ali vzeti vodnika?
Četrtkov vzporedni izlet
Končnikov vrh
Leteti na goro sam ali v jati?
Vse v vesolju je neločljivo medsebojno povezano. Resničnost moramo sprejeti sami… Vaše razumevanje časa in prostora je omejeno. Teh vrednosti ne označujeta sekunda in meter, ampak stopnja ozaveščenosti in volje. Raven čistosti misli, čustev in občutkov, ki prevladuje pri večini, določa točko, na kateri je človeštvo v vesolju in času. (Vladimir Megre, Zveneče cedre tajge)
Hec. Avgusta nas je sovo, slavca, taščico in čuka združila radovednost, kakšna je z višine videti Koroška. Preleteli smo Volovljek in ujeli panoramski vzgornik počez Olševe. Na vrhu gore nas je presenetil močan veter zahodnik. Uživali smo v svojem prvem gorskem letu na Peco. »Pri jati let« je morda prvotni pomen pojma prijatelj. V kolikor so kljunoslovci premešali črke in na repu dodali J.
»Kam greš, a na Peco?« se muza slavec in smeje. Naviham ustne kotičke. »Če ti tako praviš.« Zasukam desno zapestje. Čuknem - »Ob dvanajstih.« Najboljši hec je tisti, ki je resničen. Na Kranjskem Raku so pravkar postavlili cestno zaporo. Uro in pol se ne bo dalo peljati mimo. Je to znak, naj odstopim ali spremenim cilj? Jasno je, da se moram vrniti in pri Borisovi hiši zaviti na vzporedno cesto, dol skozi Gornji Grad.
V pobočju nad Toplo
Iskanje prijatelja. Večina ptic, ki jim je všeč petje planinskih pesmic in poslušanje gorskih pravljic, je združena v Ptičjo zvezo skalašev (PZS). Tudi sam imam njihovo člansko pernico. Pohodni leti nekaterih ptičjih domov (PD) so lahko tako veliki, da jih človek lahko zamenja za čredo ovac. Del ptičev želi leteti svobodneje. Če se organizirajo v manjše jate za lete širših razsežnosti, se imenujejo alpitiči. Pri njih so posebej cenjeni prvi preleti. Večina je vešča leta v parih. Privezani na vrv se počutijo svobodnejše.
V rednih presledkih spodaj nekdo vpije. Koga kliče? Obstanem za boljši prisluh. V gozdu na kratko po pasje zacvili. Kaj, če je gora začarala psa, da se ni znal vrniti domov? Ne, to se dogaja samo v pravljicah. V kolikor so to izmišljene zgodbe, laži, zakaj jih pravimo otrokom? Prav-ljice imajo v sebi tudi svoj prav. Pri tolikih planinskih vodnikih bi bilo zanimivo imeti še kakega pravljičarskega. Ptičev ne vidim. Ne takih, ne drugačnih.
Osamljen tič. Že tretjič zaporedoma je od hudournika priletela odpoved poleta. Prvič zaradi bolezni (ki ni bila ptičja gripa), drugič in tretjič zaradi prioritetnega leta z drugimi jatami. Odčivknil sem, da nista zanesletljiva in se odpovedal nadaljnjim skupnim preletom. Ko sem sovi čivknil, da s skalnimi lovišči na Koroškem dokončno ne bo nič, me je hudó urno doletel salto mortalet: »Mi letimo v nedeljo. Povejta, če prhneta zraven.«
Let ptiča v zraku. Je sraka? Kdaj pa kdaj mi ptiči delajo družbo. V teh krajih prijateljic kavk še nisem opazil. Zame so to pravi gorski tiči. Večkrat se spomnim, občasno pa tudi pozabim vzeti na goro zanje kos kruha. Kadar imam hrane dovolj, jih lahko prileti cela jata »prijateljic«. Danes sva s srakarjem kot ponavadi sama. Nevajena sva letenja v velikih jatah. Nihče za naju ne ve, kje letiva. Zrak je suh in orientacija odlična. Če hodim sam, se mi ni potrebno z nikomer usklajevati, dogovarjati, pogajati, enostavno se odločim – in grem.
Je to pasja glava, ki gleda navkreber?
Graben. Zaslišalo se je prhutanje. Pisana jata ptičev je začela močneje mahati s krili. Vodil nas je domač koro-krokar, domačiv, koro-ški poznavalec pečin. Za njim je letel galebovič s sposobnostjo elektronske navigacije leta. Njegova družica golobovica je večkrat zaostajala nižje za nami. Izpod tačk se je sproti čistilo odvečno kamenje. Lastovki, pripravnici za reševanje v zraku, sem čukasto pripomnil, da se na ptiče menda ne meče kamenja. Ni jih skrbelo. Verjetno so se imeli za kozoroge.
Prečim deloma zaraščen in neizrazit graben. Po njem sva z Ano tretjega v vrsti septembrskih dni rinila v eno zanimivih dogodivščin. Spomin se veselo vzpne nad gozdno mejo in išče prijetne podrobnosti, ko sva tu lezla v družbi alpinistov.
Prva vzporedna varianta. Prileteli smo do ožjega dela. Kot čuku se mi je zdela trojka. Smejali so se čukasto preprostemu ocenjevanju težavnostnih stopenj. Prva stopnja mi je pomenila en zamah na sekundo, druga dva in tretja tri na sekundo - največ, kar je sem zmogel. Sovi je šlo na njenem prvem alpitičnem letu zelo dobro. Nad skalovjem smo se prelevili v ruševce, ko smo stopali z veje na vejo gostega borovja.
Dokler nisem poskusil, nisem verjel, da je pot lahko tako zelo pokončna. Skoraj bi potreboval alpinistično opremo za navpično vzletanje. Predvsem več izkušenj in vaje. Da slučajno ne bi odletel kot kamen. Počasi se vzpenjam po delno poraslem in krasnem grebenčku in gledam v pust graben.
Pozdrav soncu. Na letu v Julijcih konec decembra sem videl, kako so ptiči svobodno in vsak po svoje prileteli v kočo. Verjetno so enako naslednji dan tudi odleteli. Med njimi je bila jata izvedencev v reševanju iz gorskega zraka, doma iz blejskega konca. Gotovo so bili pravi prijatelji, ki so se pod večer dobili v prijetno zakurjenem prostoru. Dva izmed njih, vajena osamljenih letov, sta svojo pripadnost jati pokazala s samostojnim mimoletom na streho Slovenije.
Zaradi težav v novembru sem kar nekajkrat vadil pozdrav na pobočjih manj zahtevnih hribov ali na bolj znanih poteh. Ko se desno od Grintovcev v nekaj minutah izteče višek svetlobe in zamre vodoravni vir sončne svetlobe, je pozdrav soncu končan. Ne vidi se, vendar se ve, da ta hip zahaja za Julijci, morda celo za Triglavom. In naprej za vse bolj zahodnimi gorami.
Vzporedni vrh. Že avgusta sva s slavcem na svojem prvem letu želela še na hitro preleteti celotno planoto, od Kordeževe glave do Bistriške špice. Čuk naivčuk sem mislil, da en let zadošča za spoznanje z goro. Zato sem se dva tedna kasneje na letu z alpitiči toliko bolj čudil in skovikal zaradi neobičajnih stebrov. In nisem obmolkjunil, ko smo na soncu raztegnili krila po travi. Takoj sem eno nerodno zinil čez alpitičke. Ni jim bilo jasno, ali se delam škorca ali norca. Kako sem mogel?
Na eni strani sedla stoji Velika glava in na drugi Končnikov vrh. Sneg je zmehčan, tudi noge so mehkejše in korak nerodnejši. V neenakomernih prestopih stopal tacam proti golem vrhu, na katerem je mejni kamen številka 76. Poleti nisem zanj vedel, sedaj pa zanesljivo opazim vsak oštevilčen betonski podstavek.
Vedno ista glava na prvem delu poti iz Tople, še iz tretje smeri
Potop v toploto. Ker nihče ni opazil, da sta galeb in golobica zastala nad skalami, sta dol poslala krepak kamen. Hudournik je hitro sklonil glavico in jo komaj rešil pred zadetkom v polno. Potem pa se je skalica še dvakrat odbila od tal in tretjič od sovine noge. Tičici se je pokazalo malo krvi, vendar ni bilo kri-tično. Bilo bi nerodno, če bi sestrelila pilota tovornega letala. Trije samci so na križišču potletov odleteli v hudo strmo varianto, tri samičke pa so napodili na udobnejšo smer. Kot sedmi sem pogledal čukasto in odletel za svojo sovo. Po perju se jim je videlo, da so pričakovali drugačno odločitev.
Na petem izletu se drugič vračam v Toplo. Danes je spet tako, kot bi vedno moralo biti. Obrniti takoj, ko je potrebno prižgati luč. Ne ugrizniti v popularne gorske klobase in se vrniti natančno tam, kjer sem se vzpenjal. Temna strmina daje občutek, kot bi pikiral v dolino. Ob križišču pri skali snamem prvi kos obleke. Spodaj postane občutno topleje. Po čem ima dolina ime?
Resnična navideznost. Lastovka ni več zdržala prepočasnega mahanja kril. Odletela je iskat svojega hudo-urnega. V gozdu sem zavohal duh po poskusnih zajcih. Ali pa sem kot tiptičen gozdni in netipičen planinski ptič vohal lasten pot. Poskus je vendar uspel! Glavni ptiči pa kot bi se vdrli v zrak.
Zelenje močneje tolče iz sivine teme. Občasno je gozd videti ves rjav. Je tak tudi v resnici? Za nahrbtnikov trak se je ujel košček zmrznjenega snega. Njegova oblika se v dlani sproti spreminja. Ima resnično dober okus. Prebral sem, da resničnost določam sam, z načinom, kako gledam. Verjetno ima vsak svojo resničnost o gorah, ker jih vsak vidi malo drugače. Slikane iz ptičje perspektive jih celo težko prepoznam. Morda so take videti le zato, ker tako mislimo.
Resnična navideznost. Kaj JE na sliki? NI ur.
Oaza v elektronsko popisanem svetu. Tri počasne nas je presenetilo, da je bilo ptičje pristajališče izpraznjeno. Sanjuhalo se nam ni, v kateri krmilnici kljunčkajo piro. Elektronsko vreščanje ni delovalo. Ko smo naredili motorni prelet do začetka doline, nas je dohitel signal starega krokarja. Pobegli ptiči so na velikem lesenem stojalu že zmagoslavno pili zlato tekočino, okrašeno z belo peno.
Pri opuščenem rudniškem rovu se ne ustavim. Kot da bi pozabil, kaj sem sklenil pred lêtom, tečem po cesti navzgor, proti kmetiji Končnik. Da bi na mestu, kjer sem konec poletja slučajno ulovil mobilni signal, javil zadnji pozdrav. Nič, nič in spet nič. Usedem se na klopco in se s hrbtom naslonim na zadnjo steno cerkvenega znamenja. Toplina priplava po Topli. To je zares edinstven naravni park.
Zakljunček. V pisani jati smo popikali, kar nam je prinesel stari krokar, domačiv te doline, in popili več tekočive. Hodournik, ki je let orgazimiral in na svoj transportni sistem vzel tudi galeba ter golobico, se je ponudil, da plačava vsak pol, po pet čukov in pol. Uh, kdo leti s kom po gorah? Veselo smo se razleteli vsak na svoj konec, ko mi je nekakšen sel prinesel misel: skupna ptičja zgodba je za vsakega potekala malo drugače.
Nič ne bo s klepetom pri Mihi. V hiši je tema. Do doma je le 52 kilometrov po zraku, 98 kilometrov po cesti in mnogo zasukov volana. Prijeten občutek. Kot bi se končno izpolnil prvi načrt. V dolgem nizu obiskov gora je tudi teh pet izletov na Peco med seboj povezanih. Možno je, da so zgodnejši vplivali na kasnejše, možno pa je tudi obratno.
Gotovo je dosti poti, toda cilj vseh je enak. Vedno ga je mogoče doseči po najlažji ali po najtežji poti. Obstaja pot, ki pelje naravnost do njega, in ovinkasta pot, ki pelje navzgor in navzdol in večkrat skrene s smeri. Izbira je vedno individualna. Popolnoma svobodno lahko izbiraš svojo pot. Torej jo poišči in hodi po njej, četudi boš na koncu ugotovil, koliko časa si zapravil, ker si stopal po ovinkasti poti, čeprav bi se bil zlahka odločil za ravno. Veš, kam greš in kaj počneš? Veš, da si na pravem kraju in pomirjen s samim seboj? Pomembno je, da povprašaš svoje srce in odkriješ. Saj ne moreš dati od sebe najboljšega, če ne čutiš, da si na pravem kraju in se posvečaš tistemu, kar delaš, z radostjo in ljubeznijo. (Eileen Caddy,
misel za 11. januar)