Na teme mu zlezemo z vršiške ceste, ki jo zapustimo nekaj korakov pod Kočo na Gozdu
V gorske velikane južnega in vzhodnega obzorja zazrtim vršiškim romarjem je kaj malo mar na pogled nepomembno, z divjimi, prepadnimi grapami razorano in prav do priostrenih vrhov z gostim, neprehodnim rušjem poraslo višavje, ki se kot ozka grebenska rez strmo spušča z visokih vrhov Mojstrovk in Nad Šitom glave prek dvoglavega Robičja navzdol k sotočju Pišnice in Save. To je divji, komaj prehoden in nepriljuden svet, kjer svoj mir uživajo gamsji tropi in vsa divjad, ki jo tja gor preganja hrup z oblegane vršiške ceste. Razen kadar so vsi bregovi naokrog pod globokim snegom, tako kot te dni, ko se proti sončnim robem okrog Vršiča napoti le kakšen zagnan pešec ali pa navdušen turni smučar, ki ga kar razganja od igrivih pričakovanj vijuganja po deviškem, puhastem celcu. Takrat tudi tod naokrog (vsaj za kakšen neprecenljivo dragocen dan) zavladata blažen mir in šepetajoča tišina.
Mavrinc/Špica v sedelcih (1562 m)
Mavrinc z vršiške strani. Foto: Mitja Košir
Seveda ima vsako pravilo svojo izjemo. Sredi tega težko prehodnega, prepadnega sveta stoji zaobljena glava z golim temenom, ki jo zaverovanci v nebotična skalovja in višavja okoliških Julijcev s Škrlatico, Razorjem in Prisankom na čelu komaj jemljejo v ozir. Pa je ta, sicer nehoteni prezir izjemnemu razglednemu balkonu, kakršnih v tem koncu ni veliko, krivičen, tudi zaradi tega, ker je kljub navidezni nedostopnosti in negostoljubnosti povsem človekoljuben in toplo vabeč, o čemer morebitnega »osvajalca« hitro prepričata prijazna lesena klopca in križ z vpisno knjigo na vrhu.
Na njegov vrh, ki mu Kranjskogorci, kadar jim je še do starožitnosti, pravijo po starem Špica v sedelcih, označene poti ne sežejo, vendar so za njegovo lahko, celo udobno dostopnost poskrbeli lovci s svojimi potmi, ki segajo k njemu z vršiške in kranjskogorske strani. Najlagodneje (vzemimo to relativno, glede na okoliške visoke cilje!) Mavrincu na teme zlezemo z vršiške ceste, ki jo zapustimo nekaj dolgih korakov pod Kočo na Gozdu (1226 m). Po lepo speljani lovski poti se zložno vzpnemo skozi gozd na priostreno sedelce (1500 m) med našim vrhom in na severu stoječo, brezpotno Kumlehovo glavo (1788 m). Od tu do vrha Mavrinca nas loči le še dober streljaj nekoliko zahtevnejše grebenske poti in že smo pri obljubljeni klopci in križu na vrhu , ki je obdarjen s tako veličastnim razglednim bogastvom, da jemlje dih in poganja srce v pospešeno pritrkavanje.
Na prej omenjeno sedelce lahko pridemo tudi neposredno iz Kranjske Gore, natančneje od hotela Erika, ali še bolj natančno, z druge serpentine vršiške ceste tik nad hotelom. Tu se oprimemo gozdne ceste, ki zavije desno strmo v gozd in se kmalu spremeni v kolovoz, le-ta pa se še nekoliko višje, v dolinici Za Kumlehom izteče v lovsko pot, speljano v širokih, zložnih ključih na sedelce, kjer se združi s potjo z vršiške strani.
Vzpon na naš vrh seveda ni nikakršno prestižno gorniško dejanje, zato ga velja prihraniti za čas, ko nam je visokogorje zaradi razmer (sneg, plazovi…) predaleč in previsoko, ali pa za kakšno počitniško pohajkovanje, ki pa nam kljub vsej lagodnosti natrese zvrhan koš vsega, kar nam lepega ponujajo prostranstva sveta med Julijci.
Najbolje bo pred vzponom na naš razglednik pogledati v planinsko izletniški vodnik Kranjska Gora (Tine Mihelič, PZS 2004), za boljši pregled nad terenom pa vzeti s seboj zemljevid Kranjska Gora 1: 25.000.