Vladimir Habjan 30.01.2007 01:00 2508 0

Na zadnji dan leta …

Kakšno slovo leta! Ves trd čakam in čakam in ni mi žal, prekrasno je, čeprav mrzlo kot na Aljaski.

PLANINARJENJE

Na zadnji dan leta …

Silvester. Vse je v zraku, pričakovanja, prijetna napetost, veselje, pesem odmeva tu in tam … jaz pa tičim globoko v megli. Le kaj mi je bilo, da sem rinil sem gor …

Razna vprašanja se mi podijo po glavi, v bistvu pa se sploh ne sekiram kaj dosti. Saj je praznično (službe še nekaj časa ne bo, hahaha), dobre volje sem, v prijetni družbi, kaj mi še manjka? S prijatelji se vzpenjamo s planine Lom preko Kuka proti južnim pobočjem Spodnjih Bohinjskih gora (no, v tem delu jim rečejo Peči, saj tu ni Bohinja …). Megla je ko v rogu. S težkimi nahrbtniki se dvigamo in vmes klepetamo. Vlaga je gosta, vse več je ivja po drevju.

Pri koči na Razor planini na hitro pospravimo opremo, vzamemo najnujnejše in jo mahnemo v breg, naš cilj: do večera priti na vrh Vogla. Po ledeni poti jo urno maham in čez par minut ugotovim, da sem, v naglici pozabil vzeti baterijo. Presneto! Ampak nazaj ne grem! Iz gozda se dvignemo v svet nizkega podrastja in takrat se zgodi … nad nami se odpre modrina! Še malo in ven bomo! Za robom se odkrije vrh. Po grebenu hodi skupina hribovcev. Usekamo jo kar po snežišču, ki je zgoraj trdo in strmo. Smo pa zato hitro na grebenu. Na drugi strani kraljuje obsijani Triglav, na jugu pa je prostrano megleno morje iz katerega molijo le Dolomiti v daljavi. Malo otok je Matajur. Na vrhu kar močno piha, tako je mraz, da komaj pritiskam sprožilec na "fotlcu".
Dan odhaja, barve pa so vedno bolj žareče. Kakšno slovo leta! Ves trd čakam in čakam in ni mi žal, prekrasno je, čeprav mrzlo kot na Aljaski. Ko se komaj še kaj vidi, se le odpravim navzdol. Presenetljivo je luna tako močna, da do koče sploh ne potrebujem luči.