Pester vikend! Lepo, da smo bili s Tjašo skupaj, ki danes, po slabem letu, že ziblje hčerko ...
PLANINARJENJE
Čez žlihe
Iz množice letošnjih tur je kar težko izbrati zadnjo, decembrsko, recimo praznično. Kje vse se letos nisem klatil in koliko tur se je nabralo? Vsepovsod in veliko. Poleg gorsko reševalnih akcij in vaj, alpinističnih aktivnosti, tečajev za planince, vodenih tur in vodniških izpopolnjevanj je ostalo dovolj časa in priložnosti tudi za »moje« ture.
Vzpon po zasneženi grapi
Letošnje leto sem posvetil novemu vodniku po naših gorah, ki bo upam v naslednjem letu prišel med vas. Seveda je bilo jedro raziskovanja posvečeno turam iz tega vodnika, zato je bilo bolj malo tujine in plezarij, nekaj več pa brezpotij, ki jih imam na zrela leta vedno raje. Nekaj od teh tur smo v Našem stiku že predstavili, vseh seveda ne moremo. V tem letu so nam prostor še dodatno omejili, zato pridejo v poštev le skrajšane miniature in ne več temeljito in podrobno opisovanje …
Tur po zelenih terenih ne morem več opisovati, saj je gore že pobelil sneg. V čem vidim čar zimskih potepanj? V svobodi gibanja. Lahko se giblješ skorajda povsod, kjer teren dopušča. Nič več nisi vezan na poti, ki se izgubijo. In tako je bilo tudi v lanski zimi …
Skoraj na vrhu
Že vse od rudnika dalje gazimo do onemoglosti. Snega je toliko, da široke poti, ki tod vodi, niti ne slutimo. Mahamo jo kar naravnost gor. Južen sneg je težak za gazit, zato se izmenjujemo. Kelly je najtežji, zato zahteva pedantno utiranje gazi. Meni se ga ne da »ubogat«, zato jo potegnem gor kolikor se da hitro brez teptanja (hahaha). Pri preži se končno prebijemo nad gozdno mejo. Nad nami so skalni skoki in vse polno zanimivih grap. Izberemo najširšo. Prečimo strmo v levo in končno stopimo v trdo grapo, kjer se je že splazilo. Opremimo se. Kelly je najhitrejši, ostali trije mu sledimo. Pot nas po trdem snegu vodi le strmo navzgor po južnih pobočjih, kjer nažiga sonce, vse do Knipsovega sedla. No, zdaj pa že veste, kje smo – spet na Peci! Na vrhu je lepo, razgledno, a tako piha, da zebe do kosti in se ne obiramo. Prečimo proti vrhu Kordeževe glave. Kar naenkrat se stemni, nad nami se pojavijo gosti temni oblaki iz katerih se usuje snežna ploha. Iščemo ne pretežko grapo po kateri bi sestopili. Od zgoraj se ne da videti, če so kje skoki. Cincamo in cincamo, potem pa se Kelly zapodi v eno. Strmo je in zožuje se ... Kako bo nižje? Pa se le odpre in odkrije se možnost izteka. Noge trpijo, obračamo se levo, pa desno, vmes počivamo in končno strmina pojenja. Za skalnim skokom razvežemo dereze. Zdaj pa juhej: vržemo se na zadnjo plat in po njej odbrzimo vse do doline! Ponekod gre prav noro hitro, a sneg je svež in veliko ga je, tako da ni težav. Zaključimo v potoku precej nižje od avta. A že prvi prijazni Korošec nas zapelje nazaj pod goro. Tu, v Topli, so res ustrežljivi.
Raduha v ozadju
Prespali smo v kmečkem turizmu pod Olševo, naslednji dan pa splezali dva ledna slapova potoka Ivovec. Pester vikend! Lepo, da smo bili s Tjašo skupaj, ki danes, po slabem letu, že ziblje hčerko ...
Smer, po kateri smo sestopili, se imenuje Žlih skozi Vrata. Sicer je teh »žlihov« tu v Peci cela vrsta. Če se prav spomnim, pomeni to »grapa«, »žleb«. Poleti sem jo še enkrat ubral tja gor, tokrat po plezalni smeri Novna čez Špičasto peč. Lepa, lahka in razgledna plezalna smer – saj imaš »naš« Žlih prav pred nosom!
Ob koncu leta vam tudi jaz želim veliko lepih tur po gorah in da bi se srečno vrnili nazaj.
Besedilo in fotografije: Vladimir Habjan