Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Velika Baba

četrtek, 28. december 2006, ob 00:00, Mitja Košir, ogledov: 3240

Tam, kjer na zahodu planotasta Komna že izgublja svoje ime in se začne strmo spuščati v Trento

Tam, kjer na zahodu planotasta Komna že izgublja svoje ime in se začne strmo spuščati v Trento, k Soči, se nad stransko dolino Lepeno še enkrat požene dva tisoč metrov visoko, na sicer gorniško manj pomemben, vendar z veličastnimi razgledi bogato obdarjeni vrh, ki mu zaradi bližnje lege nad Dupeljskim jezerom pravijo kar »hišna« gora Doma pri Krnskih jezerih. Čeprav zemljepisno sodi k Spodnjim bohinjskim goram, ji večina tistih, ki se jim zahoče miru, tišine in prelesti razglednih širjav, prihaja v goste z zahoda in juga, iz Lepene in od Krnskih jezer, bližina mogočne gore, ki obvladuje vse južno obzorje onstran jezerske kotline pa daje popotniku občutek, da se giblje prav v osrčju Krnske skupine. A pustimo stroki svoj prav, neposrednim občutkom pa svojega.

Velika Baba (2016 m)


Gore nad Krnskimi jezeri izpod Krna. Foto: Mitja Košir

Edina prava pot, zaznamovana in dobro utrta nas popelje na našo goro od Doma pri Krnskih jezerih (1385 m), kamor pridemo iz Lepene, stranske trentarske doline, od Doma Klementa Juga (700 m) po udobno speljani vojaški poti, kakršnih so v času prve svetovne vojne in v dveh desetletjih med obema vojnama za rapalsko mejo zgradili Italijani na tisoče kilometrov. Gradbenim mojstrovinam in iznajdljivostim italijanskih vojakov, to vendarle velja priznati, z lahkoto sledimo do zgornje postaje tovorne žičnice, od koder se široka pot, skorajda cesta, spusti k Domu pri Krnskih jezerih, mi, ki smo se namenili na Veliko Babo, pa bomo na prvem ostrejšem ovinku navzdol v kotlino zavili odločno v levo in se preko razgibanega, z gostim smrečjem poraslega sveta povzpeli na obširna melišča pod južnim ostenjem Zelene škrbine (1919 m), predvrhom naše gore in se preko njih povzpeli na široko sedlo med našo goro in južno stoječo Veliko Monturo (1958 m).

Rdeče bela znamenja nas popeljejo na sever, na razbrazdano kamnito pobočje in po njem na razgledni vrh, podoben dolgemu skalnemu slemenu, ki se na jug strmo spusti h Krnskim jezerom, na sever pa se z vitkim, težko prehodnim grebenom stika s samotno, vendar za pravo gorniško srce zelo vabljivo goro Kaluder (1980 m) nad Planino za Črnim vrhom, kamor pridemo iz trentarskega Vrsnika. Na vrhu stojimo prav v osi vsega julijskega sveta nad Sočo. Na severu in vzhodu nam v naročje gledajo najvišji velikani Julijcev, od Triglava, Razorja, Prisanka, Jalovca in Bavškega Grintavca z Montažem in Višem tam daleč na zahodu, na jugu pa je seveda vrhunca pozornosti deležen Krn in ob njem na vzhodu Batognica, na zahodu pa dolgi greben Krnčice, nad jezersko kotlino pa stopajo v ospredje Šmohor, Lemež in Debeljak. Pogledi proti Komni na vzhodu so polni bohinjske domotožnosti, saj so nam vrhovi od Lanževice, Bogatina, Mahavščka tja naprej mimo Podrte gore vse do Vogla kot na dlani. Skratka, na vrhu Velike Babe se počutimo kot na nebeškem balkonu, kamor je sicer res dolga in visoka pot (od izhodišča v Lepeni do vrha je 1300 višinskih metrov), vendar vredna sleherne potne kaplje.

Na Veliko Babo pridemo lahko tudi s Komne. S Planine na Kraju gremo na Vratca (Bogatinsko sedlo, 1804 m) in se od tam po Slovenski planinski poti spustimo v kotanjo pod Veliko Monturo. Tu zapustimo udobno označeno pot in jo uberemo proti zahodu. Sledeč živalskim stečinam iščemo prehode skozi goste plantaže ruševja, ki nas izpuste iz svojega zelenega objema šele tik pod vrhom naše gore, ko stopimo na pot od Krnskih jezer. Kadar pa je ves ta svet pod globokim snegom, tod zavlada smučarska pravljica, ki ji komaj kje v naših gorah najdete enako.

Veliko tehtnega preberite v knjigi Andreja Stritarja Gore nad Sočo (Sidarta, 1997) in poglejte na zemljevid Krnsko pogorje 1: 25.000.

eXTReMe Tracker