Naši dve gori se ogledujeta v zrcalu Dvojnega jezera in stojita kot dva komaj ubranljiva izziva tistim
Zlatorog se je, razžaljen zaradi človekovega pohlepa in hlastanja za zemeljskimi zakladi, maščeval in v golo skalovje spremenil rajski vrt pri sedmerih jezerih, ki so ga zapustile tudi dobre bele žene. Nastala je kamnita puščava, vsemu živemu neprijazna, negostoljubna, pripovedujeta pravljica in ljudsko izročilo. Temu seveda že dolgo ni več tako, kajti samotnega trentarskega ali bohinjskega divjega lovca, nekoč edinega obiskovalca tega pustega sveta, je na poteh med Črnim jezerom nad strmo Komarčo in jezerskimi mlakami pod južnimi ostenji Vršakov in Kanjavca zamenjal v triglavske lepote zazrti gornik, ki ga je tja gor prignala ena sama želja, eno samo hotenje, stopiti v svetišče miru in tišine. Danes na teh poteh ni več ne miru in ne tišine, saj po njih romajo množice k triglavskemu božanstvu v goste, zato pa sta si mir in tišina zatočišče našla na strmih grebenih okoliških gora.
Velika in Mala Tičarica (2091 in 2071 m)
Gore nad Dolino Triglavskih jezer. Foto: Mitja Košir
Naši dve gori se kot dva Narcisa ogledujeta v zrcalu Dvojnega jezera in stojita kot dva komaj ubranljiva izziva tistim, ki ju opazujejo izpred Koče pri triglavskih jezerih (1685 m) in niso zagledani le v triglavski vrh. Strmi zahodni steni obeh gora tik nad jezeri sta izvrstna plezalska cilja, skromnejša gorniška duša pa si bo izbrala lepo, vendar strmo pot prek melišč takoj nad Dvojnim jezerom in čez Štapce (1851 m), kjer bo sem ter tja poprijela za jeklenico ter se oddahnila na sedelcu med Malo Tičarico in Rušnato glavo (1899 m). S sedelca bomo krenili proti severu po vzhodnem pobočju obeh Tičaric in se pri prvem kažipotu zagrizli v travno strmino in po njej do bližnjega vrha Male Tičarice. Dvojno jezero in kočo ob njem bomo pogledovali kot iz letala, obzorja pa se bodo širila na vse strani brez meja.
Sosednja Velika Tičarica je zalogaj posebne vrste. Nanjo namreč ni nikakršne poti, saj jo rdeče bela znamenja, ki nas popeljejo mimo Kopice (2190 m) in naprej na Zelnarici, Malo (2320 m, ki je višja od Velike!) in na Veliko (2310 m), obidejo, na svoj vrh pa spusti le izkušene zagnance, ki jim ni mar utrudljivo plazenje skozi gosto ruševje in plezanje po prepadnem grušču. Tistemu, ki bo splezal na njen vrh, bo Velika Tičarica darilo posebne vrste, eno tistih, ki si ga zaslužimo z lastnim, odločnim dejanjem.
Vzporedno z Dolino triglavskih jezer se visoko v nedrje triglavskega pogorja med Jezersko verigo na zahodni in med kopastimi Kredo, Slatno in Vogli na vzhodni strani, vzpenja dolina Za Kopico, ki se iz osrčja Fužinskih planin, z Dednega polja (1560 m) požene na preval Vrata (2192 m) pod Vršaki, kjer se na visokih skalnih podih zlije z visokogorskim krasom planote Hribaric. Kdor si bo zaželel obeh Tičaric s severa, se bo s prevala Vrata najprej povzpel na Malo Zelnarico in potem po že omenjeni grebenski poti pod Kopico naravnost v naročje naši dveh gora, eni gostoljubni in drugi prisrčni, vendar težko dostopni.
Kraji, o katerih govorimo, so tudi izvrstna turno smučarska področja, vendar je za zdaj snega le za izzivanje in lep pogled, hkrati pa ga je povsem dovolj, da velja opozoriti na vse pasti, ki prežijo na gornika v zasneženih gorah.
Kako v svet gora nad Triglavskimi jezeri, boste prebrali v knjigi Tineta Miheliča Bohinjske gore (Sidarta, 1995), naši dve gori pa boste našli na zemljevidu Julijske Alpe – Bohinj 1: 25.000.