Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Gorniška popotnica

četrtek, 29. januar 2004, ob 14:04, Franci Savenc, ogledov: 1335

Radio Dur, 29.01.2004 - Miha Pavšek: Zima je prišla, sneg leti z neba, je puščava zemlja vsa. Takole se začne znana zimska otroška prigodnica. Sneg je res tu, vprašanje je, kako dolgo še, seveda tu spodaj. Na "sredi" in "zgoraj" pa ga še doooooooooolgo ne bo pobralo.

Zdaj ga imamo pa tudi tu spodaj čisto dovolj, snega namreč. V Ljubljani ga je padlo skoraj četrt metra (to se sliši več kot pa 24 cm), drugod pa malo manj, a še vedno dovolj za zimsko veselje. Ljubljana je na ta način skoraj dosegla statistično povprečje, namreč povprečno maksimalno višino snežne odeje, ki znaša nekaj več kot 30 cm snega. Z drugimi besedami povedano je to pričakovana vsakoletna največja višina snega, do katere smo (povsem) upravičeni. Seveda pa je narava precej bolj nepredvidljiva kot pa so statistične formule, enačbe in tabele, sicer pa pravi ena od definicij statistike, da gre za največjo laž. Povprečje gor ali dol, izkoristite belo opojnost v čim večji meri, saj se srednjeročni vremenski obeti nagibajo k »suhi« odjugi. Konec tedna bo še nekaj sonca, pa tudi oblakov, na hribovitih in goratih pregradah JZ in J Slovenijo bo škropilo. V prvi polovici prihodnjega tedna pa kaže na sorazmerno toplo in suho ter občasno vetrovno vreme z najvišjimi dnevnimi temperaturami med 5 in 10o C. Naj vas to nikar ne zavede, zime še ni konec...

Kdor si želi obilnejše snežne odeje se mora že nekaj časa zapeljati vsaj na okrog 1000 metrov visoko nad morjem, kjer je po nekaj letih bela opojnost spet popolna. Si predstavljate sodobno mestno in primestno otročad, da bi »štamfala« na zasneženih strminah pred domačim pragom? Ne bomo se kaj dosti zmotili pri oceni, da je takih otrok vsaj tri četrtine, vsaj osnovnošolskih. Za srednješolca pa je smučanje brez pomoči žičnice dandanes že prava sramota. Samo pomislite, kakšnega posmehovanja vrstnikov bi bil deležen tak smučar, morda bi si prislužil oznako »vaški posebnež« ali pa kar »črna ovca«, saj veste, pri opazkah in dovtipih najstnikov ni usmiljenja. Spoznavanje smučarskih terenov izven urejenih smučišč pa ima tudi mnogo prednosti. Smučarske »kilometrine« je res bistveno manj kot na smučišču, zato pa je psihofizično doživetje narave in nas samih, kot njenega sestavnega dela povsem drugačno. Žal se večina obnaša tako, kot da ljudje nismo del narave, vsaj če sodimo po njihovem načinu življenja.

Ste si že kdaj na odprtem svetu ogledali sneg od blizu ali morda celo zarezali v notranjost snežne odeje? Prav zdaj so snežne razmere ugodne za tovrstne »raziskave«. Več kot je snega, bolj zanimiv je prerez snežne odeje, kot pravimo strokovno odkopavanju snega, kadar zarežemo vanj s priročno lopato (jo imate v vašem jeklenem konjičku in nahrbtniku?) in si pripravimo za ogled zglajeno navpično ploskev. Odkopljemo jo v smeri navpičnice do prve trše plasti, plasti blizu tal so ponavadi že tako trde, da bi rabili za njihov odkop kakšno drugo, bolj ostro in težko orodje. In potem se s stojišča zazremo v navidez enolično belino. Pri pogledu od blizu pa ta še zdaleč ni tako nezanimiva. Sama snežna odeja ni nič drugega, kot zgoščena predstavitev dotedanjih vremenskih in snežnih razmer. Opravka imamo z »zgodovino« zime, pa čeprav kratke. Po številu plasti v snežni odeji, njihovi debelini ter trdnosti in vrsti ter velikosti snežnih kristalov, ki sestavljajo posamezno plast lahko sorazmerno natančno določimo sosledje snežnih in vremenskih dogodkov v dosedanjem poteku zime. Na vrhu imamo pogosto svež sneg oziroma plast snega, posledico zadnjega sneženja. Včasih pa je lahko poseben sneg že na površini snežne odeje, namreč površinski srež. Če so bile noči pred našo raziskavo mirne in zelo mrzle so bili izpolnjeni pogoji za njegov nastanek.

Posebno doživetje je jutranji obisk takega snega, ko ob nizkem soncu utripajo kristali in nam pod nogami ali smučmi šelesti. Druge plasti snega v snežni odeji so ponavadi bolj goste in trše. Pri teh ne moremo več opazovati prvotne zgradbe snežnih kristalov, saj imamo že opravka z zrnci. Posebej zanimive so trše plati globlje v snežni odeji, nad katerimi lahko pri enakih razmerah, kot pri površinskem, nastaja globinski srež. Snežna zrnca pričnejo namreč spet rasti, pri čemer nastanejo nenavadni čašasti kristali, ki delujejo v mehanskem smislu kot nekakšni kroglični ležaji. Nič posebnega, še ena od iger narave - pač, vse kaj drugega, kot le to! Prav trše plasti snega v snežni odeji so na izpostavljenih strminah tiste, ki nosijo nad njimi ležeče slabše sprijete plasti. Če so te še na »krogličnih ležajih« in tudi sicer pri določeni motnji (spontano ali pa zaradi zunanjega vzroka npr. hoje, smučanje, hrupa) zdrsnejo navzdol - splazijo in tedaj se srečamo s snežnimi plazovi. Te so pozimi eden najbolj zanimivih naravnih pojavov, vendar le, če jih opazujemo od daleč. Bližnja srečanja z njimi pa so za človeka pogosto usodna.

Gorniški pozdrav,
Miha

eXTReMe Tracker