Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Nasprotja

četrtek, 30. november 2006, ob 00:00, Pavle Kozjek, ogledov: 4026

Ko prideš v bazni tabor, kjer na kilometer dolgi ledeniški moreni ni več prostora...

 

Nasprotja


Ko prideš v bazni tabor, kjer na kilometer dolgi ledeniški moreni ni več prostora za par šotorov, se vprašaš, kaj se je zgodilo Himalaji – tisti stari, ki jo poznaš od prej. Le nekaj ur hoje dalje se lepe in dokaj varne stene v isti gori že desetletje nihče ni niti dotaknil. In ko se po lepi plezariji, po vrnitvi z vrha utrujen zavlečeš v šotor mimogrede še preveriš, če se morda kje v bližini spet ne sprehajajo »plezalci« v uniformah in s puškami namesto cepinov.

 

 

Čo Oju


Aklimatizacija, tabor ena. Z Marjanom sva pred pol ure prispela iz baze, se preobula v višinske čevlje in si pred šotorom na hitro pripravila nekaj pijače. Medtem ko si on nastavlja dereze sem sam že pripravljen za odhod proti dvojki. A preden stopim v gaz, bo najbolje še malo počakati: kolona petih plezalcev je pravkar zapustila šotore pod nama, trojica pa se spušča po uhojeni poti navzdol. Srečali se bodo nekje na mestu, kjer se odcepi gaz do najinega šotora, in ne bi rad povzročal še večje gneče. Poleg tega bo sestopajočim gotovo odveč vsak korak vstran: izgledajo precej na koncu z močmi, saj ni nobenega odziva, ko jim rečem običajni »Hello«. Za trenutek ostanem presenečen, a le za trenutek... Pravzaprav je res: ima pozdravljanje ljudi v tej skoraj mestni gneči sploh kakšen smisel ? Drugače je, če srečaš plezalca po dolgih urah samotnega vzpona. Takrat si ga vesel, ponavadi ne ostane samo pri pozdravu, zmeniš in pogovoriš se še kaj več: o razmerah na gori, o vremenu, kako gre odpravi in tako naprej. Tukaj tega vzdušja ni: če ne drugega, pri vsej množici, ki oblega goro bi na ta način porabil veliko časa in energije, preden bi prišel od enega tabora do drugega. Poleg tega me spremlja občutek, da si z večino instant, na hitro usposobljenih osvajalcev osemtisočakov ne imel prav veliko povedati...

---------------

Deset dni kasneje. »No, miško, zdaj pa zelo previdno zatakni cepin za tistole lusko, da ne greš do podna, če ti slučajno spodrsne na temle revnem stopu...« se pogovarjam sam s seboj v zglajenih platkah desno ob ledenem slapu. Včasih se krajši samogovor med samotnimi vzponi prav prileže, in tako je tudi po petih urah plezanja v steni Čo Oja. Prav je, da ima smer ključno mesto; a nič ne bi imel proti, če bi bil prehod malo lažji. Slap, ki zapira pot do grebena sicer izgleda dovolj trden, a skrbi me izstop: ko si z gornjim delom telesa že čez navpični led, pa te nad njim pričaka mehak sneg in ni več kam udariti, niti zatakniti cepina... Tega na dobrih sedmih tisočakih raje ne bi preizkušal, zato se po kratkem premisleku spravim v zasneženo skalo na desni. Gre... počasi sicer, a brez prehudega tveganja. Ko z vrha lijaka nad slapom pogledam na zahodno stran gore je pred menoj le še široki Poljski greben. »Pot do vrha je odprta...« pomislim v trenutnem napadu evforije, preden se do riti pogreznem v snežni zamet na osojni strani gore. »...Ali pa tudi ne !« zaključim zato bolj trezno in premišljeno. Ne bi bilo prvič, da sem se že videl na vrhu, pa potem odšel domov brez njega, pa zato morda s pozeblimi prsti... Vendar ima tudi ta greben, čeprav je naporen, svoj konec in navidez neskončna gaz po širokem temenu gore se malo po šesti uri popoldan izteče na vrhu. Z najvišje točke nato sestopam proti rdeče žareči krogli na zahodnem obzorju. Čarobno in nepozabno, čeprav sem zdelan kot cunja in vsak del telesa posebej prosi za milost in počitek...

---------------

Tri dni preden smo odšli v steno smo v baznem taboru dobili nenavadne obiske: vojsko v maskirnih uniformah, supergah in s kitajsko izvedbo kalašnikovih avtomatov na ramenih. Dokler nismo zvedeli, da je temna lisa v gazi na sedlu Nagpa La truplo mlade Tibetanke je to izgledalo kot nekakšna popestritev življenja v taboru pod goro. Potem nič več. Po tistem dnevu ni bilo več spraševanja, kaj naj bi pomenili jutranji streli, razumeli smo prikriti strah »naših« Tibetancev v baznem taboru, lažje si je bilo predstavljati, po čem je človeško življenje v v tej deželi. Zvedeli smo tudi, da so bili tibetanski otroci, ki so v bazi spremljali kitajske oficirje pravzaprav njihovi ujetniki. Le o tem smo lahko samo ugibali, kaj se bo z njimi dogajalo v nasljednih tednih, mesecih, letih... Kdo ve, če ni tistega dne na snegu Nangpa La obležal tudi kdo od njihovih staršev ?

 

Vojak si popravi ščitnik na kolenu, poklekne v sneg in skozi križec na daljnogledu izbere primerno tarčo. Takšno, ki je dovolj blizu in nekoliko manj v gneči. Glej, tam sta dve osamljeni postavi, za eno od obeh se bo prepovedana pot čez sedlo čez nekaj trenutkov zaključila, v opozorilo ostalim. An, ban, pet podgan... desna. Prst na sprožilcu še nekoliko počaka: nikamor se ne mudi, sedlo je ravno in široko, obrisi postave v jutranjem soncu so ostri in razločni. Nato puška trzne, kratek pok zamre med bregovi ledeniške morene in tarča izgine v snegu. Opravljeno. Do vrnitve v dolino bo časa dovolj tudi za cigareto ali dve.

 

Tulove grede


Pred odhodom smo imeli kratek sestanek. »Vi samo idite za mnom, i ne dirajte ništa ako slučajno vidite neku žicu...« pravi Tomislav na parkirišču, od koder že vidimo velik del stene. Dobro, če bo spredaj hodil on, potem je že treba verjeti, da je pot dovolj varna... Stara cesta nad tunelom, kjer se odpre pogled proti Zadru nas je pripeljala prav do vznožja stene. Zazdelo se mi je, da smo vsi malce zadržali dih, ko je avto s široke makadamske poti zapeljal na zelenico pred katero stoji velika tabla z nedvoumnim napisom »Pozor, mine!« Toda Tomislavu vsekakor lahko zaupamo: vsa leta vojne je služboval v enoti hrvaške vojske, ki se je borila na področju Tulovih gred. Med hojo proti vznožju stene najdeva še eno skupno točko za pogovor: leta 1997 sva bila s komandantom njegove nekdanje enote skupaj na odpravi na Everest. Njegove zgodbe o vojnih dogodkih, ki smo jih takat poslušali v baznem taboru niso bile ravno za nežna ušesa...

 

Sicer pa je bil glavni pobudnik in organizator naše žepne odprave v Tulove grede Andrej, ki je Tomislava spoznal s pomočjo lastnika hotela Rajna. »V Gredah že zelo dolgo ni nihče plezal...« razlaga Tomislav » a pogosto vodim tja gor kupine nemških turistov, ki si želijo ogledati prizorišča snemanja Vinetouja...«. V Rajni smo si kasneje ogledali nekaj video posnetkov, na katerih turisti celo odigrajo nekaj prizorov iz filma. Najmočnejši vtis napravi Vinetoujev oče Inču Čuna, arijsko blond nemški »Indijanec« z ogromnim trebuhom, ki svojim vzornikom z Divjega zahoda gotovo ne bi bil v posebno čast...

Po desetih minutah spusta po zapuščeni stezi pridemo pod osrednji del Tulovih gred. Stena je tu visoka več kot dvesto metrov in do nje imamo le še kakih sto korakov pretežno travnatega pobočja. Tu se Tomislav poslovi; še prej pa nas opozori, naj nikakor ne sestopamo na položnejšo severno stran, ker so mine menda tam posejane prav na gosto. Čeprav nam zagotovi, da je teren do stene varen raje skačemo s skale na skalo »Enkrat pa vse mine...« se igra z besedami Miha, ko ga nenaden oster sunek vetra skoraj prevrne v travo. Z njim in Jasno nato zaplezam v vabljive bele plošče desno od kamina, Puhi in Leska začneta po razu desno od nas, medtem ko se Andrej in Nejc odpravita še bolj desno v Smer čez tri stolpe. Plezanje je lepo, nekoliko težje gre z varovanjem, ki ga v gladkih žlebovih ni prav enostavno sproti nameščati. Burja je vse močnejša, kot da piha iz vseh smeri. Pa to nas niti preveč ne moti, saj smo v Tulovih gredah, ki že več kot desetletje veljajo za plezalcem nedostopne in nedotakljive...

Z zaraščene police na koncu drugega raztežaja se nam nato odpre pogled na sanjsko mesto za tabor: povsem ravna zelenica tik pod steno, s skalnatim »mini gorovjem« prav na sredini. Kako lepo bi bilo tukaj taboriti, ugotavljamo v en glas. Res lepo, če... Če ne bi bilo ostankov zadnje evropske vojne, ki je ta enkratni košček Velebita za obiskovalce skoraj izbrisala z zemljevida. Vsaj za tiste, ki bi tam radi tudi plezali. »Enkrat pa vse mine...« Res, morda se bo dalo kaj popraviti, a vseh skritih pasti, kovinskih ali plastičnih ki so nameščene pod stenami Tulovih gred verjetno še desetletja ne bo odstranil nihče.

Oznake: ALP
eXTReMe Tracker