Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Moški so razpravljali o ženskem alpinizmu, me pa smo se hahljale

sreda, 5. januar 2005, ob 05:50, Franci Savenc, ogledov: 7843

Nedelo, 02.01.05 – Mateja Gruden: Alpinistke treh generacij o tem, kako se ženske znajdejo in uspejo v »moškem« svetu - Ženske naveze so praviloma nekaj posebnega

Moški so
razpravljali o
ženskem
alpinizmu,
me pa smo
se hahljale


Alpinistke treh generacij o tem, kako se ženske znajdejo in uspejo v »moškem« svetu – Ženske naveze so praviloma nekaj posebnega, odnosi so bolj enakovredni in tudi bolj sproščeni


»Večno mi bo ostala v spominu tiskovna konferenca pred jugoslovansko žensko odpravo na južno Anapurno sredi osemdesetih – moški člani Planinske zveze Slovenije in moški novinarji so po njej razpravljali o ženskem alpinizmu, o tem, kako se želimo skozenj dokazovati ..., me pa smo tičale v kotu in se ob tem hahljale. No, proti koncu nas je novinarka Antene, se mi zdi, vendarle vprašala še po našem mnenju, ...« se spominja Vlasta Kunaver (41), nekdanja alpinistka, ki je pred približno desetletjem zamenjala alpinizem za jadralno padalstvo in za družinske izlete v hribe, vožnje s kajakom, kolesarjenje, plezanje v plezalnih vrtcih ...

Z njo in še z dvema slovenskima alpinistkama iz različnih obdobij, s 76-letno Danico Pajer (omoženo Blažina) in z 29-letno Tino di Batista, smo se pogovarjali o njihovem početju v stenah, ki včasih terja od človeka poslednje atome moči, o preskušanju samega sebe zavoljo sebe in o svetu nadčloveških naporov, ki izbrancem ogromno da, a jim lahko prav toliko tudi vzame. O pregovorno moškem svetu torej, v katerem je dejansko le peščica žensk – čeravno čedalje več, ugotavlja najmlajša od sogovornic.

Za začetek: nobena od sogovornic ne pozna para, v katerem bi bila ženska alpinistka, mož pa ne. »V naši kulturi večina moških že stežka prenese, da imajo ženske boljšo službo, višjo plačo ...,« meni Kunaverjeva.

Vlasta Kunaver: proti očetovi volji po njegovih stopinjah


Hči legendarnega ljubljanskega alpinista, pred dvema desetletjema tragično umrlega Aleša Kunaverja (in vnukinja alpinista Pavla Kunaverja) se spominja, da je bil oče precej slabe volje, ko mu je proti koncu najstniških let omenila, da se želi začeti ukvarjati z alpinizmom. »Oče ni imel najboljšega mnenja o ženskah v alpinizmu. Nikoli nisem dognala, zakaj – je imel z njimi slabe izkušnje ali je bil proti zgolj načelno? Nikoli ga nisem vprašala po razlogu.« Vlasta se je z 18 leti kljub temu vpisala v alpinistično šolo in »zlagoma, ko je uvidel, da mislim z alpinizmom resno, se je oče omehčal in mi dejal, da mi bo pomagal. Dokončno pa sem ga prepričala, ko sva nekajkrat skupaj plezala in sem mu popravila nekaj štantov (varovališč, op. p.),« se prešerno zasmeji.

Z očetom je pozneje plezala večkrat, med drugim sta skupaj preplezala najdaljši pristop na Mont Blanc. Sicer sta bila njena najpogostejša soplezalca alpinistka Lidija Honzak (zdajšnja direktorica Ad Future, sicer pa je ta generacija izluščila še vrsto uspešnih alpinistk: Marijo Štremfelj, Lidijo Painkiher, Ines Božič Skok, Sanjo Vranac, Betko Galičič ..., op. p.) in njen, Vlastin, življenjski sopotnik Sandi Marinčič, ki jo je sicer pozneje iz stene zvabil v nebo, med padalce.

»Ženska naveza je nekaj posebnega. Temu bo pritrdila vsaka alpinistka. V njej, recimo, odpade pomišljanje, ki se utegne pogosto porajati v ženskah v mešani navezi – če ne bom mogla jaz, boš pa ti; ženska naveza je ponavadi bolj enakovredna od mešane. Pa tudi sicer je drugače – bolj sproščeno, "babje"! Ko sva z Lidijo splezali kakšno smer, sva se potem od sreče pet minut hihitali in smejali. Preprosto – zabavali sva se. In zato se mi zdijo globokoumna modrovanja o ženskah v alpinizmu kar malce butasta.« V družbi, v kateri je plezala, ni nikdar doživljala šovinističnih šikaniranj, čutila pa je bolj ko ne neizgovorjeno načelno zadržanost prevladujoče alpinistične srenje do žensk alpinistk. A vanjo se ni nikoli poglabljala.

Dokazovanje kot eden od mogočih vzgibov? »Meni se zdi, da je potreba po dokazovanju tudi v alpinizmu precej močnejša pri moških. Alpinizem je mačo šport in potrjevanje se res zdi njegov nepogrešljiv del. Sicer pa tudi v padalstvu opažam podobno: če je na startu dvanajst moških, jih bo toliko tudi poletelo, pa najsi bo nekatere izmed njih še tako strah. Ženske (si) strah praviloma priznamo in smo mu pripravljene prisluhniti.«

Vlasta, otroška zdravnica, je v svoji alpinistični karieri, ki je trajala dobrih deset let, preplezala velik del slovenskih sten, s Sandijem Marinčičem sta precej plezala v tujini, zlasti v Franciji – »tudi po mesec dni, teden pozimi, tri poleti, sva prebila v Centralnih Alpah« ... Bila je na treh alpinističnih odpravah, vseh himalajskih: na že omenjeni ženski na Anapurni, ta je bila njena prva, in nato še dveh, na odpravi na Trisul in na Nanga Parbat. Prva je bila pretrd oreh za devet deklet brez izkušenj z velikimi odpravami – med drugim tudi niso dobile obveznih spremljevalcev na takšnih odpravah, višinskih nosačev, šerp. Zakaj, Vlasta še danes ne ve natančno, menda jih žensk niso jemali resno; tako je vsaka tovorila po 35 kilogramov težak nahrbtnik: »Bile smo popolnoma izčrpane. Sama se tudi zravnati nisem mogla več, od bolečin v hrbtu sem spala kleče ...« Naslednja odprava je bila uspešnejša in tudi odmevna, saj sta s Sandijem z vrha sedemtisočaka poletela z jadralnim padalom; bila je prva ženska, ki je sama poletela s takšne višine. Tretja odprava, na Nanga Parbat, je bila spet malce manj uspešna – do vrha niso prišli zaradi neugodnih vremenskih razmer, zaradi sprožanja plazov in podiranja serakov, zaradi neustrezne opreme, zaradi demoraliziranosti ob smrti enega od članov druge odprave ...

Alpinizma sicer ne gleda skozi nevarnost: »Ne morem več brati alpinističnih knjig, v katerih je nenehno prisotna grožnja smrti. Sama ga nisem tako doživljala! Imam kvečjemu eno res slabo izkušnjo z roba, ki sem jo odnesla z blagimi ozeblinami (moja soplezalka je bolj pomrznila, bila je več dni v bolnišnici), čeravno sem imela tudi po več kot sto vzponov na leto v različnih razmerah.« Objektivnih nevarnosti alpinizma seveda ne gre podcenjevati, dodaja, ampak – »kdo, medtem ko kar koli tvega, razmišlja o tem? Recimo alkoholizem, ki ima neprimerljivo višjo stopnjo smrtnosti kot alpinizem ...«

Je k odpisu njene alpinistične kariere pripomoglo tudi starševstvo oziroma otroka, zdaj stara deset in enajst let (čeravno tudi padalstvo ni ... pletenje)? »Ne. In tudi ne verjamem, da je to iskren razlog (povečini žensk) za opuščanje alpinizma. Mislim, da je to v glavnem priročen izgovor. Da gre pač za preusmeritev interesov. S Sandijem sva skupaj nehala plezati in začela leteti. Lahko bi plezala sama naprej, ampak mi je bilo ljubše početi stvari z njim, pozneje z družino. V nekem koščku srca še vedno tli želja oditi v steno, a če sem stvarna, se zahtevnejših vzponov ne bi več lotevala. Predvsem iz praktičnih razlogov – ni več tako preprosto oditi zdoma za ves dan ali celo za dlje. A Lidija ima tri otroke in še vedno intenzivno pleza. Marija Štremfelj (ena od najbolj znanih slovenskih alpinistk, op. p.) je bila na Everestu, ko je že imela dva otroka!«

Tina Di Batista: Alpinizem je ljubezen, zanj ne iščem pojasnil


Tina je bila ogorčena, ko je pred časom slišala iz znanih moških alpinističnih ust, da je ženska alpinistka, ki se vrne s hriba, nekaj ... najgršega. »Utrujen moški je videti dobro, ženska pa naj bo lepa?« se sprašuje 29-letna Gorenjka, ki ima v svoji desetletni alpinistični karieri, ki še traja, vrsto vzponov v domačih in tujih stenah ter nekaj alpinističnih odprav, svojo plezalno šolo ... (Spotoma pa končuje študij geografije.) »Napor, garanje, boj, ki ga terja alpinizem, so tako zelo stereotipno moške domene! Pa se zmoremo ženske boriti prav toliko kot oni!«

Sloka mladenka na drugi strani kavarniške mizice resda ni videti kot gorniški ustroj (pravzaprav so vse tri sogovornice prej na pogled krhke kot polne fizične moči), zgovornejše pa se zdijo njene iskreče se oči (enako bi veljalo povedati za preostali dve) – dvakratna alpinistka leta in nedavno izšolana gorska vodnica, ena od le dveh v Sloveniji ...

»Alpinizem je ... ljubezen in zanj ne iščem razlogov ali pojasnil,« pravi Tina, ki je lani pozimi z alpinistko Moniko Kambič Mali kot prva ženska naveza v neusmiljenih vremenskih razmerah pristopila na južnoameriški patagonijski tritisočak Fitz Roy. »Pravzaprav je bila to sploh prva ženska naveza na katerem koli pomembnejšem vrhu v Patagoniji,« doda. Leta 2001 se je še z dvema dekletoma vzpela na najvišji vrh Severne Amerike, šesttisočak Denali in se z njega spustila s smučmi. »Pozneje smo izvedele, da smo bile prve ženske, ki smo smučale z Denalija (ena iz trojice se je sicer spustila z desko, druga je sestopila, op. p.).«

V hribe so jo povedli starši, pripoveduje, do vpisa v alpinistično šolo pri dvajsetih pa še ni plezala. Na prvo odpravo je krenila leta 1999: v Peru, kjer sta s Tomažem (Jakofčičem, slovenskim alpinistom, njenim partnerjem, op. p.) splezala ledno smer v šesttisočaku. »Odtlej so se odprave vrstile vsako leto.« Za preplezano smer v sloviti steni El Capitana v parku Yosemite (ZDA) leta 2000 je bila izbrana za alpinistko leta, leto pozneje za Denali; sledila je prvenstvena smer s Tomažem v patagonijskem Torres del Paine oziroma pred tem še njena prva in doslej edina himalajska odprava (mladih perspektivnih alpinistov), ki pa jo je zaradi bolezni končala nižje, kot je predvidela, tega leta je splezala še prva dva od t. i. Zadnjih problemov Alp: severno steno Eigerja, Matterhorna in Grandes Jorasses.

Jo spraševanje o »ženskem doživljanju« alpinizma moti? »Ne. Ne nazadnje se spola ločujeta v vseh športih. Dejstvo je, da smo ženske manj fizično močne. Zato so mi enakovredne naveze (ne le ženske, tudi mešane) ljubše – če, recimo, plezam s Tomažem, ki je boljši, mu namreč nehote prepustim težji nahrbtnik, predvidevam, da bo splezal tudi kakšno težjo smer, morda skopal bivak ... Nehote si olajšam breme.«

Fitz Roy, denimo, bi bil v osnovi isti dosežek, če bi ga splezala z moškim, razmišlja Tina. »Ampak ne bi bil! Ne le zato, ker je vzpon ženske naveze bolj cenjen od mešane (»ko sem začela plezati, sem neredko slišala pripombe, ali pa sem jih čutila, da so vzponi kaj malo moji, ker me tako ali tako vleče gor Tomaž«), tudi zato, ker je bil, preprosto povedano, ženski. Ves vzpon z žensko doživljaš drugače, tako ... po "babje"! Saj tudi ni isto, če grem na kavo z žensko ali moškim!«

»Ne plezam zato, da bi se ubila! Vem, koliko zmorem,« malce nejevoljno zatre vprašanje o nevarnostih v alpinizmu in pripombi, da je povprečno dojemanje alpinizma bržkone še najbližje mazohizmu in samouničevanju. Jasno, strah jo je, pravi, ampak ponavadi pred steno in pod njo, tudi obrnila se je že, ne pa tudi v njej. Nekaj neljubih izkušenj v steni ima, toda odgovor je še vedno isti.

Materinstvo in alpinizem? »Ne vem, o tem še ne razmišljam, ampak verjetno postaneš bolj odgovoren, dovzeten za objektivne nevarnosti v gorah, na katere nimaš vpliva ... Verjetno so tudi zato mnoge ženske po rojstvu otrok(a) alpinizem opustile. V Sloveniji jih je malo, ki so ga nadaljevale. No, za alpinista pa starševstvo praviloma ni kdo ve kako dramatičen prelom v njegovi karieri. Mogoče bo zdaj kaj drugače, ko nas je vse več!«

Danica Blažina: Stene so bile predaleč za naš plitek žep


»V alpinizmu je tako kot pri nogometu: moška ekipa je cenjena, ženska pa je ... ena figa – čeravno prva ni kaj prida in je na repu domače lestvice, druga pa zmaguje tudi v tujini!« razmišlja Danica Blažina (76) o delitvi spolov v slovenskem alpinizmu, medtem ko počiva s poškodovano nogo na domačem divanu. »V kopališču sem si poškodovala prst. Tako neumno! Ampak do marca, ko gremo smučat v Francijo, bo že popolnoma zaceljen!«

Vitka Gorenjka, ki sicer živi večino svojega življenja na obali, izžareva izjemno vitalnost tudi na berglah: »Ogromno hodim v hribe in smučam, vsak dan preplavam po 1500 metrov, poleti kolesarim ...« zadovoljno pove.

Alpinizem? »Ne vem, to je v človeku.«

Imela je kratko alpinistično kariero, pravi: od konca štiridesetih let, ko se je vpisala v alpinistični tečaj za ženske, do prvih petdesetih, ko se je omožila, preselila iz Ljubljane na obalo in rodila hči. »Družina mi je pomenila ogromno, še zlasti, ker je prej nisem imela, starši so mi zgodaj umrli; z otrokom se je rodila zavest, da ti lahko spodleti, če se podaš v nevarnost. Ampak to je moja izkušnja, sicer ne vidim nobenega razloga, da bi ženske opustile alpinizem, ko rodijo. Ni nujno, da si na vrhu Matterhorna, da se ponesrečiš. Poleg tega popolnoma enačim odnos alpinistka-mati in alpinist-oče!«

Sicer pa to tudi ni bil edini razlog za konec njene »uradne« alpinistične kariere: »Stene so bile tedaj predaleč za naš plitek žep. Pozneje pa se je bilo treba tudi malce žrtvovati, ostati doma, da je lahko šel na odprave mož, prav tako alpinist (Sandi Blažina, op. p.). Sem pa zato pozneje prehodila večidel slovenskih hribov, zlasti v Julijskih in Kamniško-Savinjskih Alpah, tudi s hčerko, desetletja sem vodila planinske tabore za otroke, smučarske šole ... Pravzaprav sem živela oziroma smo živeli za hribe.«

Mama, praviš, da si bila alpinistka samo nekaj let! Pa saj si zatem še desetletja ogromno plezala in tudi težje smeri!« jo prekine njena hči.

»Sem, ampak tisto potem je bilo tako za zabavo!« Za zabavo so ji bile domače in tuje stene – slednje potem, ko si je družina zmogla privoščiti avto: v Dolomitih, Visokih Turah, Centralnih in Zahodnih Alpah ... Prva alpinistična leta je sicer plezala samo po domačih stenah: težje smeri v Julijcih in Kamniško-Savinjskih Alpah – tudi v luknjastih, pokrpanih, razpadajočih copatih (ali bosa).

»Sredi osemdesetih sta z možem izsanjala Himalajo – za dober mesec sta krenila na treking po Nepalu. »Zanjo sva se rodila prezgodaj. On se je sicer uspel približati tem goram, sama sem o njih le sanjala. Prebrala pa sva o njih ogromno (visoka vitrina v njuni dnevni sobi je bolj ko ne obsežna alpinistična knjižnica, op. p.).«

Na svojo prvo odpravo po tečaju je sicer odšla v bosanske hribe: »Bilo nas je trinajst, enajst fantov in dve dekleti, ki bi morali ... kuhati. Pa sva se uprli in k sreči je bila poletna pripeka tako huda, da nobenemu niti ni bilo do kuhe.« Sicer pa je bilo v tistih časih, pravi, moškim priznanje plezati z žensko, a gorje, da bi plezala prva! S svojimi soplezalci smo morale biti v zelo dobrih odnosih, da smo lahko povedle.« Sama je imela z možem, ki je postal zelo zgodaj njena stalna naveza, srečo, dodaja. (Mimogrede: del svojih medenih dni sta prebila tudi v triglavski severni steni.)

»Nekaj smeri sem splezala z dekleti, ampak malo, ker nas ni bilo veliko (iz te generacije je sicer izšla ena najbolj znanih, sicer že umrlih slovenskih alpinistk, Nadja Fajdiga, iz predvojnih časov pa najslovitejši, tudi onstran meja, Mira Marko Debelakova in Pavla Jesihova, op. p.). Pa tudi sicer ženski vzponi takrat niso veljali za kaj prida, ker so jih pač splezale "babe"!« se prešerno zasmeje.

Mateja Gruden

Oznake: ALP
eXTReMe Tracker