Že po petih minutah izleta zletim, kot sem dolg in širok. Kar brez opozorila. Morda je opozorilo sam padec.
Četrtkova zgodba
Šite
Na neizrazit vrh in izrazito lep jesenski izlet
Gledam za markacijami, okroglimi znaki ob poti. Te simbole so narisali ljudje. Rad bi se naučil prepoznati simbole, ki so del govorice narave. Za začetek sem ob poti iskal zanimive oblike v lesu.
Polet. Roke samodejno stegnem predse. V kratkih trenutkih letenja se zgodi veliko. Imel sem dober zalet in mesto pristanka je nižje od kraja odriva. Dobro, da sem brez palic. Ne bi me rešile in slabše bi se ulovil na roke. Ojej, hlačnico opranih hlač sem sveže zamazal z zemljo! Začutim bolečino v kolenu. Kako sem se mogel takole spotakniti, pasti brez vsakega opozorila? Vsega sto metrov po spuščajoči se poti z Vršiča, ki vodi pod Mojstrovkami. Preiskujem, v kaj sem zataknil z nogo. Le drobcen štrcelj gleda iz grušča na poti. Kako bo šele na povratku v temi? Morda je padec opozorilo. Na kaj naj bom pozoren? Veliki Ozebnik se mi je zdel fantastična izbira za danes. Sem se v oktobrskem popoldnevu prenapel z zahtevnostjo cilja?
V vsakem človeku poteka nenehen boj za samospoštovanje, ki prekriva sovraštvo do sebe. Boj za samospoštovanje le redkokdaj preneha. Vsak človek skuša biti vsaj v nečem izjemen in na ta način pokazati svojo lastno vrednost. To morda ni zavestno dejanje. (*)
Preleti. Nadaljujem z enako lahnim tekom. Edini način je, kako skrajšati po času dolgo prečenje pobočij na Trento. Pred tremi četrtki sem padel na istem pobočju gore, borih nekaj sto metrov višje. To ni naključje. Kaj sedaj to pomeni? Za hrbtom na kratko zabrni in Vršič s plehnatim rohnenjem eno za drugo preletita dve manjši letali. Dvakrat še ponovita vajo v lovljenju, potem pa sem spet sam v preletu dolge poti proti pobočju Goličice. Sončno in toplo je v zračnem in na jug obrnjenem gozdu. Dobro mi gre pot pod pazduho. Spreleti me, da bi lahko opazoval umetniške podobe v lesu, kot jih je mojster oblikoval v naravi. Gotovo nisem prvi, ki sem se domislil tega.
Nova ideja je najprej obsojena za smešno, nato zavrnjena kot banalna, dokler nazadnje ne postane nekaj, kar vedo vsi. (William James) (*)
Štor, ki planincem steguje roko v pozdrav
Je Ankogel iz trte zvit? Stopim čez veje ali korenine z grdimi zarezami. Joj, joj. Nekomu je prišla na misel originalna ideja, da bi planincem manj drselo na lesu. Poskušam opaziti kakšne nenavadne lesene oblike na štorih, koreninah, deblih in vejah. Prišlek. Vprašam ga, če gre sedaj pot končno samo še navzgor. Ustavi se in sprva ne reče nič. »Še dvakrat grem gor.« Je razumel moje vprašanje? Kaj, a da gre dvakrat na goro ali kako? »Do Vršiča moram še dvakrat navzgor, je tako?« Oba muči isto vprašanje. Ne sprašujem več, kaj me čaka na poti. Bom že videl. »A si z Jesenic?« Kaže, da med pogovorom ni prepoznal ljubljanščine. »Hotel sem na Ankogel. Mislil sem, da nimam dovolj kondicije in sem šel na ta konec. Grem pa tja jutri.« Povem mu, da že za ponoči napovedujejo poslabšanje.« »Bom šel pa med trte,« so zadnje besede pred zamahom roke v pozdrav. Trideset let je minilo, ko sem v fantovskih letih edinkrat hodil po tej dolgi poti. Oprtan z lesenim nosilom in deset kilogramsko plinsko jeklenko. Danes sem prišel uživat na obvoznico za Jalovec. Za resne cilje, kot je na primer Veliki Ozebnik, mi ni več mar.
Dober način spoznavanja notranjega otroka je igra. Izkaže se tudi, da je igra dober način spoznavanja potreb, še zlasti tistih, ki so ostale neizpolnjene od otroštva sem. Igra je tudi dober način, da se človek zave, da so njegove potrebe povsem v redu in da so nekaj vrednega in edinstvenega. Igra omogoča izražanje pozitivnih čustev do sebe. (*)
Križišče. Po lepem gozdu pridem do mesta, kjer pogled prvič prosto splava v praznino višav. Presenečen sem, ker s te strani ne prepoznam vseh vrhov. Zakaj se odpovem rezervnemu cilju in se obrnem stran od zavetišča pod Špičkom, ne vem. Odcep navzgor skozi redkejši gozd je videti manj obiskan. Nad Trento še zadnjič zabrnita letali. Hodim le še zato, da nekam pridem. Višje je videti, da bi se dalo priti na greben med Trento in Tamarjem. Bi se celo dalo zlesti na Šite? V malem, a zgoščenem vodniku sem včeraj našel opombo, da so Šite rezervirane le za alpiniste, avtorji drugih vodnikov pa jih niti ne omenjajo. Ko pridem nazaj, pom prebrskal internetni dnevnik Marka in Marjane. Gotovo sta tu že lezla. Spomnim se srečanja z gospodom in se zasmejim samemu sebi. Ko me je spraševal, kam grem, sem odvrnil, da še ne vem. Moral bi mu odgovoriti, da ne vem več! Mi je postalo vseeno?
Prav skozi proces čustvenega izražanja spoznamo, kako smo s samoobsojanjem mučili otroka v sebi. Nismo mu dopustili, da bi svoja čustva do samega sebe svobodno oblikoval, kar je potrebno, če naj znotraj odraslega človeka zdravo živi. Ko prenehamo tako ravnati s seboj, prenehamo tako ravnati tudi z drugimi. Ko se sprijaznimo s svojimi mejami, potrebami otroka znotraj nas in njegovimi pomanjkljivostmi, se lahko z vsem tem sprijaznimo tudi pri drugih. (*)
Poglej, možiček ob poti. Dober dan!
Sprehod v iskanju prehodov. Stopim nekaj korakov nazaj in okoli vrtač zakrožim na razbit svet. Naletim na prvo rumeno markacijo posebne in razgledne poti. Z višine se spušča slabša potka. So jo uhodili sestopajoči alpinisti? Z radovednostjo in veseljem ji sledim do velike skale v pobočju. Melišče na levi je videti v uporabi, potka pa se s skoraj vodoravnim prečenjem vrhu že oddaljuje. Odločim se za manj zahteven teren, ki se v majhnih terasah dviguje delno v desno. Z višino se dviguje radovednost, ali pridem na vrh. Na greben pridem preveč na desno. Vrh Travnika oblizujejo zadnji sončni žarki. Tudi tam sem že bil. Ha! Čez dolino se vidi Srednja Ponca, kjer sem bil prejšnji četrtek.
Svojo lastno vrednost merimo po tem, kar od sebe pričakujemo. Od sebe zahtevamo neuresničljivo popolnost. Kadar tem merilom ne ustrezamo, se obsojamo in zaničujemo. Od sebe zahtevamo malone neskončen spisek dosežkov. Kakor hitro pa nam uspe kaj doseči, se za to ne zmenimo več in doseženo podcenjujemo. Nemudoma se osredinimo na naslednjo oviro, ki jo je treba premagati. (*)
Ena od Šit. Po nekaj metrih lazenja prilezem na strmo in gladko kamnito ploščo. Uh! Temneje je, kot sem pričakoval. Velika Jalovčeva gmota povsem zapira pot žarkom zahajajočega sonca. Eden od vrhov je videti blizu in komaj dosegljiv, naslednji je še višji in videti še težje dostopen. Nič ne bo ne s prvim ne drugim. Med vračanjem opazim pod gladko skalo majhno travnato poličko. Juhuhu! Na prvem vrhu se zazrem v temno steno naslednjega. Je to najvišja od Šit? Vmes je zame neprehodna škrbina. Spet grem nižje iskat prehod. V poki najdem zabit star klin. Za spust bi potreboval vrv in alpinistično znanje. Videti je, da bi na vrh utegnil priti, če bi se spodaj prej usmeril v levo, na strmo melišče. Pa drugič. Glavno je, da sem poskusil.
Kadar se ozrem nazaj, mi je predvsem žal za tistim, česar nisem storil, ne pa za tistim, kar sem storil, pa ne bi smel. (Malcom Forbes) (*)
Mala glavica kima iz zelo starega štora
Goličica. Nekje za goro je sončni zahod. Zadnji dve leti mi je to najzanimivejši del dneva. Vzamem si trenutek časa za poskus stopitve z okolico, potem pa se začnem spuščati. Računam, da bom za povratek porabil enako časa kot za sam vzpon. Za kratkim spustom imam dolgo pot do Vršiča. Okoliške gore so se začele stapljati s temo iz dobivajo podobo neresničnih kulis. Prijeten občutek je, ko stopim na dobro in označeno pot. Preklopim stikalo in pršenje svetlobe še dodatno omeji zaznavo okolice. V očeh, ki se prilagodijo lučki, izginejo sence vrhov. Ponovno sem pozoren na lesene skulpture, ki sem jih opazil med vzponom. Bodo ponoči videti drugačne?
Resnična umetnost odkritja ni v tem, da najdemo novo ozemlje, ampak da ga gledamo z novimi očmi. (Marcel Proust) (*)
Topot. Prečna pot se na povratku časovno podaljša za polovico. Noč je v gozdu temnejša. Štori ob poti so dobili drugačno obliko. Pri enem od njih si vzamem več časa in se povsem posvetim opazovanju. Zdrznem se. Zelo blizu je nekaj zatopotalo po tleh. Kot težka kopita. V nosnice ujamem vonj po divjadi in malo me to pomiri. Vedno pozabljam dihati skozi nos in zato malokrat kaj zavoham. Čeprav vem, da me nima biti za kaj strah, takoj stopim po poti naprej.
Najtežje je živeti v telesni, omejeni stvarnosti in hkrati vedeti, da je višja resničnost neskončna. Zelo težko je, če nas je strah, hkrati pa se na višji ravni zavedamo, da strah ni utemeljen, ali če smo zmedeni, na višji ravni svojega bivanja pa se zavedamo, da obstajata zgolj jasnina in luč. (*)
Smeško, čemu se pa ti smejiš? In kaj imaš na obrazu?
Zadnji pristop. Nikjer ni pot povsem vodoravna, vseskozi gre gor ali dol. Kolikokrat še? Končno sem na prelazu. Kot bi dosegel zadnji cilj. Nič ni podobno vrnitvi na izhodišče. Zaslepi me močan reflektor, pritrjen na Tičarjev dom. Pohitim za ovinek. da si lahko v miru, brez šuma svetlobnega snopa, ogledam temo na Mojstrovki in Prisojniku. Ne vem zakaj, a vožnja nazaj je kot ponavadi hitrejša od one od doma. Lahko bi bil zadovoljen z doseženim, a se mi vseeno zdi, da ni šlo vse, kot sem si zamislil. Drugače se je zasukal izlet, kot sem načrtoval. Velikega Ozebnika nisem dosegel. A nekaj mi pravi, naj bom zadovoljen. In tudi sem.
Niti trenutka si ne vzamemo za to, da bi se ob doseženem nekoliko pomudili, si čestitali za opravljeno ali pa zato, česar smo se med bojem in prizadevanji naučili. Ni nam mar za darila, ki smo si jih zaslužili in s kakršnimi smo obsipavali druge. Vprašajte skladatelje, ali lahko poslušajo svoje skladbe in v njih uživajo, ne da bi bili pretirano kritični. (*)
(*) Barbara Ann Brennan,
Prebujajoča svetloba