Zanimiv vrh, ki je v veliko veselje razgledov željnih gornikov in v raziskovanja temnih podzemnih skrivnosti...
Kaninovi prepadi, njegove zakrasele visokogorske planjave in gruščnati podi s svojimi melišči segajo visoko pod drzne grebene, raztezajoče se na vse strani neba. Na jug greben sestopi prek Vrha Laške Planje in Velike Babe globoko k Soči pri Žagi, na zahod se raztegne čez Vrh Krnice do sedla Peravo, se od tam še enkrat vzpne na Žrd in se potem spusti na jug v Rezijo ali na sever v Reklanico. Najdaljši Kaninov greben pa na vzhod seže čez Prestreljenik na Lopo, Hudi Vršič in Veliko Črnelško špico, se tam razcepi in pošlje naprej na vzhod dolg poraščen greben do Jerebice, na jug pa divje skalne zublje, ki se prek Vrha Ribežnov zlijejo z gmoto Rombona, tudi Veliki vrh imenovanega. Na robu Kaninovih severnih kraških podov te mogočne skalne gmote tik nad globokimi, strmimi pobočji, ki se umirijo šele na dnu Jezerske doline, stoji zanimiv vrh, ki je v veliko veselje razgledov željnih gornikov in v raziskovanja temnih podzemnih skrivnosti visokogorskega krasa zagledanih jamarjev.
Velika Bavha (1980 m)
Velika Bavha s Kaninskih podov. Foto: Mitja Košir
Čeprav naša gora stoji tik slovensko italijanske državne meje, vendar v celoti na italijanskem ozemlju, je pot k njej z naše strani, iz doline Možnice ali celo iz Bovca, obupno dolga in prenaporna, da bi se tokrat pogovarjali o njej, zato omenimo raje mnogo lepšo in veliko bolj človekoljubno potovanje na njen vrh, ki se začne na Nevejskem sedlu, kamor se pripeljemo po lepi cesti od mejnega prehoda v Ratečah in mimo Rabeljskega jezera, lahko pa tudi po zelo dolgem obvozu skozi Železno doline do mesteca Kluže (Chiusaforte) in od tam skozi slikovito in divjo dolino Reklanico.
Naše izhodišče je na velikem parkirišču ob spodnji postaji kaninske žičnice (1122 m), ki vas v nekaj minutah dostavi v osrčje Kaninovega severnega krasa, do gostoljubne koče Gilberti (1850 m), vendar se bomo mi tokrat tehniki odrekli in se podali po lepo in udobno speljani nekdanji vojaški poti, zgrajeni med prvo svetovno vojno, povezovala pa je Nevejsko sedlo z Bovcem onstran Kaninskega pogorja. Ko se vzpenjamo po njej pod zahodnim pobočjem Pobiča (1978 m), se lahko ves čas le čudimo mojstrstvu italijanskih gradbenikov, ki še po devetih desetletjih suvereno potrjuje njihovo veljavo. To udobno mulatjero zapustimo nekoliko nad ruševinami nekdanje italijanske poveljniške vojašnice, na pomembnem križišču (1970 m), kjer na zahod zavije pot h koči Gilberti, na jug se pot, ki smo doslej hodili po njej, vzpne na sedlo Prevala (2067 m) in spusti v Bovec, mi pa jo uberemo proti vzhodu, po visokogorskem krasu, razprostrtem med vzpetinama Pobič in Lopič (1885 m) na severu in nebotičnim grebenom Lope (2402 m), Hudega Vršiča (2344 m) in Velike Črnelške špice (2332 m) na jugu.
Zdaj že vidimo naš cilj, ki pa je še daleč na vzhodu, onstran širne peščene kotanje. Naša, pokrajinsko izredno lepa pot s krasnimi pogledi na Viševo skupino onstran Jezerske doline, kotanjo obide po severnem pobočju in se strmo vzpne na sedlo Robon, kjer poleg ostankov vojaških objektov stoji lična pločevinasta hišica, jamarski bivak Modonutti-Savoia (1908 m). Od tod je na vrh Velike Bavhe le še streljaj, vendar je pot, ki od bivaka dalje ni označena in nam smer kažejo le kamniti možici, zapletena in komaj opazno speljana mimo številnih globokih in nevarnih škrapelj. Zato bo previdnost pri vzponu na tako zaželeni razglednik prepotrebna. V meglenem vremenu pa nikar na to pot!
Da se boste lažje znašli v tem kamnitem svetu kotanj in škrapelj, si dobro oglejte zemljevida Julijske Alpe – zahodni del 1: 50.000 in Canin – Valli di Resia e Raccolana 1: 25.000. Več o sami poti pa breberite v knjigi Andreja Mašere Zahodne Julijske Alpe (Sidarta, 1998).