Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Zadnji Mojster

četrtek, 26. oktober 2006, ob 00:00, Iztok Snoj, ogledov: 1511

Kaj iščem v gorah in na samotnih vrhovih, želim najti le samega sebe?

 

Četrtkova zgodba

Zadnji Mojster

 

 

Rad listam planinske vodnike. Dobro je poznati več možnosti, da se lažje odločim iti po svoje.

Končno. »Na Mojstrovke greš lahko čez Travnik, po opisu iz moje knjige Manj znane poti slovenskih gora,« mi je pred časom predlagal Vlado. Zakaj pa ne? Preberem njegov skrbno sestavljen opis. V starejši Andrejevi Stoenajstki, prvemu gorniškemu vodniku velikega formata, ga pri opisu izleta čez Mojstrovke do Travnika najdem kot priporočilo za sestop. Tudi Tine jo omenja v prvem vodniku iz leta 1974 kot možen pristop na Jalovec: »… pot pa je zelo razgledna in nam ne bo žal truda, če jo bomo prehodili.« Bomo videli. Hopla! Končno lahko prekinem z delom za danes in se odpeljem. Med lagodno vožnjo zaključim, da ni več dovolj časa za ono varianto. Na koncu štiripasovnice končam v koloni turistov. Do prelaza me pri vsakem poskusu hitenja nekdo blokira. Preostali sta mi še komaj dve uri. Kje naj najdem izgubljen čas? V najlažjo malho na hitro preložim pijačo in nekaj opreme.

Vsemu, kar so mi povedali pripovedniki, sem seveda verjel, Le zakaj jim ne bi? Napolnili so me z znanjem in s tem znanjem sem posnemal njihov način življenja… komaj sem čakal, da bom tudi sam imel svoje lastno mnenje. Ni važno, kakšno, želel sem ga le vsiliti drugim in ga braniti z vso tisto samovšečnostjo. (*)

Mož-ic. Na Grebencu grem lahko takoj na greben, izven poti. Nekateri menijo, da so slike gora puste, če na njih ni življenja. Ojla, kaj nima tista skala podobe stoječega psa? Čez sklad naravno zloženih skal zlezem dol, do poti. Možic iz ročno zloženega kamenja je visok za pol moža. Cel mož bom postal, ko bom napisal prvo knjigo. Tako mi je razložil alpinist, za glavo višji od mene. Pri možicu se končajo slabe označbe in preneha dobro uhojena pot. Ker do prvega vrha hodi vsak bolj po svoje, zavijem v skrotje pobočja, naravnost proti kotanji med tamalo in taveliko. Zapustil sem traso iz opisov gorniških vodnikov in računam, da doživim kaj nepredvidenega in zagledam, česar v knjigah niso omenili. Predvsem bom prihranil nekaj minut.

Nadaljeval sem z raziskovanjem zgodbe svojega življenja in spoznal, da prav vse v moji zgodbi govori o meni. Tako je seveda tudi prav, saj sem jaz središče moje zaznave, zgodba pa je podana z mojega zornega kota. Glavni lik moje zgodbe temelji na nekom, ki resnično obstaja. (*)

 


Okamenel poljub dveh ljubiteljev kamnov

Lina v hiši. Pogledam skozi. So to vrata ali je okno v kamniti hiši? Nobenega ni, da bi me slikal pri njej. V planinski reviji vestno objavijo kako sliko z vladarjem. Naj večkrat objavim fotografijo, na kateri bi se me videlo? Moj ego je bolj pretkan. Ne bo se razkazoval na tako enostaven način. Samega sebe spoznavam in prepoznavam v naravi. Karkoli bo na sliki, vedno bom vsebovan v del te podobe! Nad poslopjem se boči pobočje, v njem leži poletna pot na Veliko. Nepričakovano udobna je. Samo še v eno smer se zapira pogled. V tisto, kamor sem namenjen. Za vrhom ni pravega grebena. V kotanji se zasmejim svojemu prestrašenemu odskoku spomladi. Sneg je torej pri obremenitvi zasikal zaradi praznine pod njim.

 

Nato sem spoznal, da lahko v svoji zgodbi ustvarjam tudi podobe vseh stranskih likov, ki v zgodbi živijo. Stranski liki temeljijo na resničnih ljudeh, toda vsa moja prepričanja o njih, so le zgodba, ki sem jo sam ustvaril… Ko neko osebo spoznam, jo razvrstim. O njej podam sodbo, ki temelji na vsem znanju mojega uma. Njeno podobo nato shranim v spomin. (*)

Tek nad Tamarjem. Svet je lažji in po delno brezpotnem terenu začnem teči. Kot majhnega so me učili, da se v gorah ne počne tega. A me niso naučili. Kaj pa sedaj, ko sem odrasel? Na srečo nisem tako daleč. Še vedno želim rasti, čeprav ne v fizičnem smislu. Tudi ničesar ni, kar bi me izučilo. Gamsi in kozorogi tudi tekajo po gorah. Oni so vajeni. Dovolj pogosto bom vadil, pa bo. Sam, ja. Tega ne učijo ne na tečajih in ne v planinskih šolah. Na naslednjem vršičku imam dober vmesni čas. Z nikomer ne tekmujem, lovim le pravi trenutek na zadnjem vrhu. Bijem boj s samim seboj? Ne ukvarjam se več z lastno zaznavo časa in pogosteje kontroliram uro na roki. Pod vrhom Zadnje Mojstrovke opazim možička, kako kaže na dobro možnost sestopa. Za naslednjim vrhom se kadi. Še imam čas zanj, še.

Preden sem se rodil v tem snovnem telesu, je bila tu pred menoj že cela družba pripovednikov… pripravijo nas na življenje v množici ljudi, na to, kako med seboj tekmovati, kako drug drugega nadzirati, kako vsiliti svojo voljo drugim, kako se bojevati proti soljudem. (*)

 


Z Velike Mojstrovke prvič zagledam v belo oblečen Jalovec

Prizemljitev. V ponovnem spustu gibanje ni več tekoče. Kozlovega teka v skalovju ne znam več posnemati. Greben postane ostrejši in zahtevnejši. Kako lahkotno pogled zaplava v dolino. Korak ne sme biti pretrd. Misli postanejo stvarnejše. Brskam po spominu, če bi v katerem od vodnikov bral o težavnejših mestih. Ničesar oprijemljivega ne najdem, zato se krepko primem za skale. Stik z realnostjo mi delno vrne spomin na Andrejev opis: »Proti Travniku nas vodi skalnato sleme, ki se le na nekaj mestih zoži, sicer pa omogoča udobno in sproščeno hojo«. Verjetno sem le preobčutljiv. Zviška škrbina ni videti zlahka prehodna. Zmanjkuje mi časa. Daj, zberi se že, no, ozavesti!

 

Dolga leta sem mislil, da se poznam, dokler nisem ugotovil, da temu ni tako. Poznal sem le svoja prepričanja o sebi. Dokler nisem doumel, da sem se v svojih prepričanjih motil! Ko sem ugotovil, da v resnici ne poznam nikogar in da zares nihče ne pozna mene, se je v meni zganilo zanimanje in dobršna mera strahu. (*)

Travica. Ustvarjanje naglice me naredi nervoznega. Če se takoj obrnem nazaj, še utegnem pravočasno priti vsaj na Zadnjo Mojstrico. »Stopi dol, ni tako zahtevno, kot je videti.« Ubogam tihi nasvet. Travno zelenilo v škrbini me umiri. Zares je lažje, kot je bilo videti prej. Hlastam za oprimki. Na vrh prihitim celo nekaj minut pred planom. Pokleknem na simbolično krpico trave. Izpraznim nahrbtniček in naredim nekaj hlastnih požirkov iz steklenice na dudo. Ni prešernega vpitja in vse potihne v meni. Kljub enostavnem terenu ne vem, ali bi na Travnik znal opisati pot. Veliko lažje bi mi bilo pojasniti, kaj sem doživel na njej, kaj videl ob njej. O čem sem razmišljal med hojo.

Ker pa spoštujem tudi sebe, ne dovolim, da bi mojo zgodbo pisal kdo drug. Zanjo sem odgovoren sam – je namreč moja stvaritev. Sem umetnik in spoštujem svojo umetnost. Lahko jo primerjam z umetnostjo drugih ljudi, toda svoje odločitve sprejemam sam in za svojo stvaritev prevzemam osebno odgovornost. (*)

 


Je tisti pomol spodaj od Male?

Gornik. Srečala sva se tik pod vrhom. Gor jo je prisopihal čez Tamar, verjetno z Jalovca in še od dlje. Ja, še vedno je rahlo ogret. Zaradi njega oblečem vse, kar sem prinesel s seboj. Pozdrav gorskega vetra postane prijaznejši. Mi kaj piha na dušo? Kje naj sestopim? Zrak šumi o srednji poti. Najprimernejša bo verjetno tudi najhitrejša. Veter potegne čez Zadnjo Mojstrovko. Čeznjo se vrnem in danes bo postala moj zadnji vrh. Kosi jasnine posvetlijo obzorje. Ta gornik pozna vse stezice in kotičke. Spozna se na vreme v gorah. Le ne govori razločno in ne piše čitljivo. Pozna pa slikovno govorico. Nekoč mi ne bi padlo niti na pamet kaj takega, danes pa upam, da bom enkrat znal prisluhniti njegovim šumom, prepoznati sporočila iz oblike napihanih oblakov.

 

Vir preglavic v naših zgodbah nikdar ne predstavljajo stranski liki. V njih vidimo zgolj projekcijo svojih prepričanj, kar je le postranska težava. Največje nevšečnosti nam povzroča glavni lik naše zgodbe. Če smo nezadovoljni z lastno zgodbo, se razlog skriva v dejstvu, da smo nezadovoljni z našimi prepričanji o glavnem liku. (*)

Zadnji Mojster. Travnik se začenja izmikati oranžnim, le na oko toplim žarkom. S soncem začenjava sestopati vsak na svojo stran. Ujamem zadnji pomežik žarka za tamarskim robom Travnika. Še en mali vzpon imam do večje skale, ki v mraku izstopa močneje. Vem, da je tukaj nekaj posebnega, vem. Čutim, a ne znam videti. Prepričan sem, da bi to lahko bila rešitev moje današnje terenske uganke. Še nekaj trenutkov brezplodno strmim vanjo, potem pa se ob njej potegnem na sam vrh Zadnje Mojstrovke. (Ko sem si kasneje doma naredil male vzorčne sličice, je izstopil iz slike. To je vendar, on, véliki in Zadnji mojster! Na glavi ima belo kapo s cofom. Kot bi mi pripovedoval, kaj iščem v gorah in na samotnih vrhovih - da iščem le samega sebe.)

Vi ste edini, ki lahko spremeni svojo zgodbo, to pa lahko storite le tako, da spremenite svoj odnos do sebe. Vsakič, ko v zgodbi spremenite glavni lik, se začne vsa zgodba, kot po čarovniji spreminjati, da bi se prilagodila glavnemu liku. (*)

 


Mojstrova glava na Zadnji Mojstrovki.
Prepoznal sem ga šele potem, ko sem močno pomanjšal sliko.

Brezpotnik. S podplati začnem mleti kamenje. Ko zmanjka melišča, navzdol poskakujem poševno v smeri Suhega vrha. Začutim potrebo po večji previdnosti, ko lezem čez skale v kotel pod majhno skalno stopnjo. Teren se uravna. Prestopam večje kamenje. Brez vidnega razloga si rečem naglas: »Tu moram pa zelo paziiiiiiii…!« T sem izustil že obrnjen v nebo. Rit je treščila v grobo lomljen apnenec. Ena večjih skal se je nepričakovano zamajala pod levo nogo. Desna je bila prepočasna v lovljenju ravnotežja. Palica v roki, ki je prišla na pomoč, je zdrsnila. V tem, ko me je vrglo naprej in navzdol, me je v zraku obrnilo tudi na hrbet. Telo je čutiti celo. Previdno vstanem.

 

Vse, kar delim z vami, je moja osebna pot, ki govori o tem, kako sem si povrnil osebno svobodo. Hvaležen sem priložnosti, da lahko svojo zgodbo delim z vami, čeprav je to zgodba, ki je resnična le zame. Zelo zanimivo se mi zdi, da je zgodba vsakič, ko jo delim z drugimi, malce drugačna. Čeprav jo skušam čim manj izkrivljati, se celo moja lastna zgodba spreminja. (*)

M R in K. Smučarska tehnika rabe palic tu ni primerna. Vodoravno razprte roke ponovno delujejo okretnejše, izboljša se sinhronizacija gibov. Odprte dlani so kot dodatni senzorji za preiskovanje in boljše občutenje razbitega terena v mraku. Hojo lahko pohitrim. Ne moti me, da moram nekaj zadnjih korakov stopiti navkreber. Še malo in v tihoti zadnjega mraka se po glasnem melišču potopim na Vršič. Prižgem luč in se odpeljem. Z avstrijske strani prihajajo kratki in molčeči pobliski razelektritev. V Martuljku zagledam večji kos Lune. Med vožnjo čakam, kdaj se bo izpod oblaka prikazala v polno. Kakšni oblaki neki! Nekoliko jo je zasenčila Zemlja. To je vendar delni Lunin mrk!

Ne tratite časa in ničesar ne jemljite osebno. Ko se drugi pogovarjajo z vami, se v resnici pogovarjajo s stranskim likom svoje zgodbe. Karkoli že ljudje govorijo o vas, je to zgolj projekcija njihove podobe o vas. To nima nič opraviti z vami. (*)


(*) Don Miguel Ruitz, Glas spoznanja

eXTReMe Tracker