Kotliči so prav zanimivi, kot bi hodil med grajskimi stolpi.
PLANINARJENJE
Okoli Brane
Nastopila je meteorološka jesen. Čas, ko poskušamo izvesti še kako »boljšo» turo. Čas, ko bo kopno skalo kar naenkrat lahko zamenjal sneg. In čas umirjanja narave, nežnih barv in prostranih razgledov …
Namenila sva se v Brano. Ta gora mi je že od nekdaj všeč. Na vrhu sem bil namreč že kot pobič in tudi kasneje večkrat kadarkoli nisem iskal drugih ciljev. Enkrat sem do sedla (takrat se še nismo vozili na Jermanco) nesel na hrbtu dveletnega sina, potem pa sem skočil še na vrh … No, Brana je tudi kamniški reševalski okoliš in prav je, da ga poznamo in obiskujemo. Dan je lep, goro pa bova obkrožila. Možnosti za to je več, najina pot pa vodi skozi samotno dolinico Žmavcarji proti škrbini Kotliči. Spodaj najde pot že skoraj vsak, višje pa ne več. S poti zavijeva desno v brezpotje. Od nekdanje planine pod Tursko goro je ostala le še travnata ravnica. Ruševju se ogneva s prečenjem tik pod steno in brez težav prideva v zožan, zahtevnejši del poti. Tu naju objamejo megle, vendar »pot« poznava. Desno je strmi Kotliški graben, kjer plezamo pozimi, na lažji, travnati del grape (doline) tik pod škrbino pa vodi gladka plošča s starimi potolčenimi lovskimi klini. Kmalu stopiva na prečno markirano pot Turska gora-Brana.
Kotliči so prav zanimivi, kot bi hodil med grajskimi stolpi. Meglice le tu in tam razkrivajo okolico, potem pa le pokažejo severozahodni greben, ki vodi proti vrhu Brane. Tu je prvi plezal Karel Tarter oktobra leta 1937. Na začudenje mimoidočih planincev, zavijeva tja gor nekam v steno … Nadeneva si čelado in začneva plezati. Pogledi navzdol v smeri Okrešlja so vse bolj globoki. Stena se postavi pokonci, vendar iščeva najlažje prehode in kmalu sva že v lažjem svetu. Vrh Brane se že odkriva, pred nama pa je neprehodna škrbina! Vsaj tako jo predstavim Ireni za mano, ki šali seveda nasede. Za robom je idilična travnata poljana, kjer uživava kar nekaj časa. Za kazen me fotografira s toaletnim papirjem v roki … Zavijeva na markirano pot. Lahko bi šla dol tudi po Šiji Brane, a tam sva že sestopala. S sedla se spustiva po desni strani dolini, kjer obirava brezpotja, da ne srečujeva množic, pri Studencu pa kreneva desno na prijetno lovsko stezico. Pripelje naju vse okoli Brane do Lepega kamna in še malo dlje do avta. Pa je klobasa zašpiljena …
Info: Brana, 2253 m. Težavnost opisanega vzpona je plezalna smer II-III, 300 m, v Kotliškem grabnu zelo zahtevno brezpotje. Običajno pa se na Brano vzpnemo s Kamniškega sedla po zahtevni markirani poti, ki vodi na vrh po severni strani (1.30 ure). Do sedla pridemo iz Logarske doline (2-2.30 ure) ali iz Kamniške Bistrice (3.30-4 ure). Zemljevid: Grintovci, 1 : 25.000, vodnika: Kamniško-Savinjske Alpe (PZS, 2004, Sidarta, 2003).
Besedilo in fotografije: Vladimir Habjan
