O visoki gori pripoveduje njeno slovensko ime, o njeni mogočnosti, ali še bolje, o njeni moči, pa furlansko
O visoki gori pripoveduje njeno slovensko ime, o njeni mogočnosti, ali še bolje, o njeni moči, pa furlansko, saj bi tej veličastni lepotici v osrčju Zahodnih Julijcev le stežka našli primernejšega – Jof Fuart, močna gora, ki bi ji stari Latinci mimogrede pritaknili njihovo povečevalnico »Mons Fortis«. Ta naša močna gora stoji nad spletiščem dolin in krnic, ki segajo k njenemu vznožju kot zvezdni kraki od severa, vzhoda in juga. Zajzera z Žabniško krnico, Mrzla voda in Jezerska dolina z Belim potokom. Le na zahod, za soncem, segajo daleč nad Kanalsko in Železno dolino grebeni Poliških Špikov, tja do Montaža in Strme peči. Kakšno razkošje divjih prepadov in razbrazdanih grebenov enega najbolj veličastnih kotičkov vseh Julijcev se je strnilo okrog gore visokega in močnega imena. Okrog te gore pa se tkejo tudi božanske niti, dolg, neprekinjen sistem polic, Kugyjevo odkritje in Comicijeva alpinistična stvaritev. Ime tej mojstrovini narave in človekovih plezalskih sposobnosti je seveda lahko le – Večna pot (Via Eterna), ki pa ji je veliki Kugy zelo rad rekel tudi – Božje police (Cengia degli Dei).
Viš (2666 m)
Viš z Velike Bavhe v Kaninskem pogorju. Foto: Mitja Košir
Na našo goro in okrog nje je spleten venec poti, vendar razen ene vse druge od nas zahtevajo zvrhano mero gorniškega znanja, čeprav tudi ta, o kateri se tokrat pogovarjamo, ni pisana slehernemu na kožo, že zaradi velike višinske razlike, ki jo moramo pregristi od izhodišča v Jezerski dolini (1162 m) do vrha ene najvišjih gora v Julijcih, ne. Naša pot nas do Viške planine (Malga Grantagar, 1530 m) pelje po gozdni cesti (glavno cesto Trbiž – Nevejsko sedlo zapustimo dobre tri kilometre za Rabeljskim jezerom), s planine pa se lepo speljana steza vzpne pod Kapno steno in Beljaškim stolpom na prečno pot, ki pride preko planine Krni dol z Nevejskega sedla in pelje do koče Corsi (1874 m). Do sem se lahko z Viške planine povzpnemo tudi po strmi, sem ter tja z žicami zavarovani poti nad globoko hudourniško sotesko.
Od koče Corsi nam je do vrha Viša na voljo le ena pot, ki nas ne bo postavljala pred kakšne večje plezalske uganke, vendar bomo morali tudi na teh blagih južnih pečinah uporabiti vse svoje znanje in spretnosti, da bomo zlezli zelo visoki in zelo prestižni julijski gori na vrh, ki je tudi med razglednimi balkoni v Julijcih prav pri vrhu. Komur pa je do bolj intimnih srečevanj z našo goro in mu divji prepadi niso mar, naj prisluhne namigu, ki ga bo popeljal iz Zajzere v Žabniško krnico, do koče Pellarini (1499 m) in skozi Severnovzhodno deber (Gola Nordest), po eni najbolj divjih zavarovanih poti v Julijcih sploh, na vrh Viša. In ko se bo tam zgoraj spraševal, kdo, za božjo voljo, je skozi te divje kamine speljal pot, naj ve da so tam po stopinjah prvih plezalcev Kugyja, Bolaffia, Jožeta Komaca in Ojcingerja prvi nadelovali pot in tovorili svoja bremena prav na vrh Viša vojaki med prvo svetovno vojno, vsem grozljivim nesmislom navkljub.
V Viševo kraljestvo lahko priplezamo tudi po zavarovanih, vendar zelo izpostavljenih policah poti Anite Goitan, ki nanjo stopimo na Trbiški škrbini, ali pa iz zatrepa Zajzere, iz Špranje in preko Škrbine Zadnje špranje spet na pot Anite Goitan, vse do tja, kjer se te izpostavljene police, ki so spredene po vseh Viševih južnih ostenjih, srečajo z običajno potjo od Corsijeve koče na vrh Viša. Vsemu tistemu, o čemer tu ni besede, pa vendar Višu v alpinistični srenji dviga ceno, je seveda namenjeno veliko drugega, strokovnega branja, naj pa vendarle velja, da smo se tokrat odpravili v goste gori, ki se z vso pravico postavlja s svojim slovenskim in furlanskim imenom.
Natančneje vam o tem, kako na Viš, pripoveduje Andrej Mašera v knjigah Zahodne Julijske Alpe in 50 zavarovanih plezalnih poti (Sidarta, 1998 in 1996), poglejte pa tudi na zemljevida Julijske Alpe – zahodni del 1: 50.000 in Alpi Giulie Occidentali Tarvisiano 1: 25.000.