Pogled na svet, kjer se bohotita najvišja vrhova v Sloveniji; svet, kjer nas lepota narave nagovarja z našo začudenostjo nad njo.
Jerebikovec (1593 m)
Strma pot nad tremi dolinami
Eden od številnih razglednikov na robu Julijcev, ki ponuja razgled na tri doline: Krmo, Kot in Vrata. Pogled na svet, kjer se bohotita najvišja vrhova v Sloveniji; svet, kjer nas lepota narave nagovarja z našo začudenostjo nad njo.
Pred nekaj tedni smo se povzpeli na Ciprnik, razglednik nad Tamarjem, danes pa bomo šli na vrh, ki nudi razgled na tri doline in na oba najvišja vrhova pri nas. Ste kdaj na Mežakli nabirali gore? Ja, saj vem, da ste jih. Pa ste vedeli, da je najvišji vrh Mežakle čudovit razglednik? Se mi je zdelo, da niste. Tudi jaz nisem, zato sem bila še toliko bolj navdušena nad njim in tem, kar nam ta vrh nudi. Pa ga odkrijmo skupaj!
Zapeljete se do Mojstrane in zavijete proti dolini Krme. Po dobrem kilometru poti, boste na levi strani zagledali tablo, ki označuje Triglavski narodni park. Tam tudi parkirate. Tik pred tablo se v gozd dviga pot, ki označuje smer hoje proti Mežakli in Jerebikovcu.
Celotna pot je nezahtevna, vendar strma, zelo strma. Steza se požene skozi gozd naravnost navzgor. Kmalu se boste začeli spraševati, kje so kakšni okljuki, a iskali jih boste zaman. Grizenje kolen bo na tem vzponu nekaj običajnega. Na razglednem grebenčku, ki se odpre proti karavanški lepotici Kepi, se steza rahlo položi, a le za trenutek. Ne vem zakaj, ali zaradi razgleda, ali zaradi zasopihanosti, so na tej točki postavili klop"co, da se človek lahko usede in nadiha, če je potrebno. Pot zavije desno in se strmo, tokrat v okljukih, dviguje naprej proti Planini Mežakla. Strmina praktično ne popusti, vse dokler ne dosežete gozdnatega sedla.
Pred vami je opuščena Planina Mežakla, na višini 1350 m. Če vam je na strmi poti zmanjkalo sape, vas čaka lična klop, da se spočijete in nadihate, skromni ostanki zapuščenih kolib pa vas bodo opomnili, da se je nekoč na tej planini paslo, da je planšarija živela in prepričana sem, da so majerji delali čudovito kislo mleko. Na planini je tudi spomenik padlim partizanom jeseniško-bohinjskega odreda. Pot se po ravnem usmeri desno, se priključi gozdni cesti, ki vas pripelje na sedlo, tik pod vznožje vrha Jerebikovca. Nahajamo se v Tilčkovem Rovtu, kamor tudi pripelje cesta z vzhoda, preko celotne Mežakle. Pot, ponovno, nadaljujemo strmo navzgor po gozdu. Del poti gre tudi po gozdnatem grebenu in med krošnjami dreves se kažejo delčki tistega, kar se vidi s plešastega vrha Jerebikovca.
Travnati vrh Jerebikovca nam postreže s čudovitim razgledom, ki se začne na Pokljuki pri Debeli Peči. Kot na dlani so nam vrhovi, ki na levi strani ustvarjajo dolino Krme: Lipanjski vrh, Mali in Veliki Draški vrh, Tošč. Na desni strani Krmo zapirajo Pršivca, Luknja peč, Dimniki, Macesnovec. Na drugi strani le teh je dolina Kot, nad katero se bohotijo Rjavina, Vrbanove Špice in Cmir. Na drugi strani je dolina Vrat. Nad vsem dominira očak Triglav, družbo pa mu dela njegova družica Škrlatica. Z Jerebikovca vidimo tudi Pihavec, Bovški Gamsovec, Stenar, Dolkovo Špico in na koncu tudi Kukovo Špico. Na severu boste kot na dlani imeli južna pobočja Karavank, če bo lepo in jasno vreme pa na vzhodu Grintovce. Veličasten pogled, ki neprecenljivo poplača zadihanost in visok pulz zaradi strme poti.
Na vrhu je ličen, majcen bivak, v katerem je tudi vpisna knjiga. Zgradili so ga domačini, ki imajo Jerebikovec za svojo hišno goro, tako kot Kranjčani ali Ločani Jošt oz. Lubnik. Sredogorski vrh ima vsekakor tudi zanimivo ime. Predvidevam, da ga je dobil po jerebikah, ki baje uspevajo tukaj. Če sem povsem iskrena, se ne spomnim, da bi kakšno videla ob poti.
Pot sestopa je po poti prihoda.
Vzpon na Jerebikovec ni nič posebnega, niti sam vrh ni nič posebnega, a tisto, kar s svojo lego nudi je nekaj izrednega; razgled na najvišje vrhove naših Alp, ko imaš občutek, da ti le-ti ležijo kot na dlani. Kljub temu, da ga malo ljudi pozna, je dokaj obiskan vrh. S kančkom sreče vam bo morda uspelo užiti vrh v samoti in miru, ko vam bo spregovorila neokrnjena in divja lepota skalovja na drugi strani, ki kot magnet vabi v svoje nedrje.
Za vzpon se odločite, ko je lepo vreme in obvezno s seboj vzemite fotoaparat. Če ga pozabite doma, bi bil to neodpustljiv greh; ali pa taktika, da se na Jerebikovec sigurno še vrnete.
Tura je primerna za vse, saj je pot lahka. Če imate probleme s koleni, bo sestop verjetno precej naporen, zato bodo pohodne palice več kot dobrodošle. Lepa tura, ki ima le eno "pomanjkljivost": da strma pa je!
