Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Zatočišče kamenodobnega človeka

torek, 29. avgust 2006, ob 00:00, Jelena Justin, ogledov: 3824

Petkilometerski greben leži med Peco in Raduho. Gora polna skrivnostnih skalnih oblik, ogromnih oken in stopinj kamenodobnega človeka.

Olševa (1929 m)


Zatočišče kamenodobnega človeka


Petkilometerski greben leži med Peco in Raduho. Gora polna skrivnostnih skalnih oblik, ogromnih oken in stopinj kamenodobnega človeka.


Potočka zijalka je verjetno eno naših najbolj znanih arheoloških najdišč. To 40.000 let staro kamenodobno jamsko bivališče si je moč ogledati, če se odpravimo na Olševo, privlačno goro na vzhodnem delu Karavankah.
Z avtomobilom se odpravimo preko mejnega prehoda Jezersko, se spustimo na avstrijsko stran, kjer kmalu zagledamo odcep za Pavličevo sedlo. Strma ovinkasta cesta nas pripelje na omenjeni mejni prehod. Vrnemo se nazaj v Slovenijo in kmalu zagledamo odcep proti Solčavski panoramski cesti. Nekaj kilometrska vožnja po razgledišču proti Kamniško-Savinjskim Alpam je pravi užitek. Na parkirišču pri Koči pod Olševo pustimo avto in sledimo markacijam. Del poti poteka po gorski cesti. Precej časa se gibljemo po meji z Avstrijo, a to danes ni več problem. Pot se začne strmo vzpenjati skozi gozd. Ko sem se povzpela skozi gozd, sem vse tja do vrha imela občutek, kot da sem na panoramski stezi preko Olševe. Razgled je res enkraten. Po strmem vzponu si prvi počitek lahko privoščite pri znameniti Potočki zijalki, ki leži na južni strani velikega grebena Olševe, na višini 1700 metrov. Jama je dolga približno 120 metrov, široka 20–40 metrov in visoka do 10 metrov. V jami, ki je bila leta 1928 mednarodno priznana kot arheološko in paleontološko najdišče, so našli kosti ter koščeno in kremenasto orodje kamenodobnega človeka. V jami je bilo najdenih tudi ogromno okostij jamskega medveda. Prvi raziskovalec Potočke zijalke je bil dr. Srečko Brodar.

Nad Potočko zijalko se boste rokovali s prvimi jeklenicami na poti. Le-te olajšajo vzpon ob skalovju navzgor. Potrebna je pazljivost. Kasneje se boste z jeklenicami srečali še enkrat. Spustili se boste namrev v majhno škrbino, pot pa je v ovinku speljana mimo skale. Tam je tudi nekaj klinov po katerih stopate okoli le-te. Iz izkušnje vam zaupam, da ta del ni predstavljal prav nobene težave tudi vrtoglavemu v skupini. Čez prostrana pobočja se povzpnemo na glavni vrh. Zanimive so skalne skulpture, ki jih je v milijonih let oblikovala Mati Narava.
Vrh Olševe je Govca s svojimi 1929 m. Razgled, ki ga nudi je fantastičen; Kamniško-Savinjske Alpe s Planjavo, Ojstrico, Brano, Tursko goro, Okrešljem; na zahodu se razprostira greben Košute, ki z vzhoda zgleda kot nazobčana žaga; na severu je Peca, nasproti Olševe pa Raduha.
Svetujem vam, da se na vrhu obrnete proti zahodu in nadaljujete po grebenu. Pot, kjer smo se povzpeli je kar nekaj višinskih metrov pod nami. Greben gre malo gor, pa spet dol. Ves čas vas spremljajo kubistične oblike skal. Olševa je izrazito apnenčasta gora, kar je več kot očitno pri "razžrtih" skalah nenavadnih oblik. Z Govce do Obel Kamna (1921 m), drugega vrha Oleše, ki leži na avstrijskem državnem ozemlju, je približno ura hoda.
Za spust proti Potočki zijalki potrebujemo približno 15 minut. Zadnji del sestopa poteka po poti začetnega vzpona, skozi gozd, proti cerkvici Sv. Duha in Koči pod Olševo.
Če se boste po panoramski cesti vračali nazaj proti Pavličevemu sedlu, naj vas opozorim še na Izvir kisle vode. Ob označbi je možno parkirati in v parih korakih ste pri izviru. Voda je zelo bogata z železom, zato je tudi strugica le-te obarvana rdeče. Po nekaj metrih se izlije v potok in nadaljuje pot v dolino. Morda je voda zdravilna, a za moj okus "preželezna", saj sem imela občutek kot da bi po ustih valjala zarjavel kos železa. Železen okus in železen smrad.

Naj zaključim še z enim namigom: za obisk te postojanke kamenodobnega človeka si rezervirajte jasen in sončen dan, a ne prevroč. Če vprašate zakaj, boste vedeli, ko boste na vrhu in se bo pred vami bohotila severna stran Kamniško-Savinjskih Alp. Odgovor bo kot na dlani.

Komentiraj (1):

Iztok Snoj, sreda, 6. september 2006, ob 09:32

Olševa in Peca sta lepi v svojih podrobnostih, čeprav na prvi pogled in od daleč tako ni videti. Še med vožnjo po panoramski cesti, tik pod Olševo si nisem predstavljal, kako lepo je na njej. Nekaterim lovcem na vrhove se zdi, da morajo biti isti dan na obeh gorah, a stojijo isti dan samo na obeh najvišjih kotah.

Goro spoznati ali vsaj prečiti pa ni samo en skok. Če imate še srečo, da greste na katero od teh gor s kakšnim poznavalskim Korošcem, kot sem jo imel sam, potem je izlet dvojno uspešen. Dobri in prijetni kraji, taki so tudi tam ljudje. Žal (še bolje - na srečo) so daleč od osrednje Slovenije.

eXTReMe Tracker