Gor ni označenih poti, vendar v to visokogorsko svetišče zlahka sledimo dobro uhojenim stopinjam
V visokem amfiteatru med mogočnimi Rokavi, Oltarjem in Dovškim križem stoji kot pohleven južni branik široko sleme s komaj izrazitim vrhom, ki pa na jug pada globoko in prepadno, tako da se njegova navpična ostenja umirijo šele spodaj v zelenih gozdovih severnega boka doline Vrat. Dvoje strmih grapastih zatrepov se vzpenja pod njegovo, ogromnemu ladijskemu kljunu podobno skalno pojavo visoko pod Oltar in Dovški križ, kjer si planotasti svet krnice Na Jezerih poda roke z nekoliko nižje ležečim valovitim svetom Na Gruntu, ki se razprostira pod vzhodnimi ostenji Rokavov in z zgornjim delom visoke globeli Na Brinju, kamor izpod Dovškega križa pogledujeta njegova južna vazala Kopica in Brinova glava. To je svet neokrnjene gorske narave, ki mu ljubko človekovo bivališče, skromna pločevinasta kočica Bivak II, nič ne jemlje, ampak tembolj poudarja, kako prav je, da človek pusti svoje civilizacijske navade čim bolj globoko spodaj v dolini. Tukaj se še vedno blešči in odzvanja prvobitni svet pravljičnega Zlatoroga.
Šplevta (2272 m)
Triglavsko kraljestvo s Šplevte. Foto: Mitja Košir
Sem gor ni označenih poti, vendar v to visokogorsko svetišče zlahka sledimo dobro uhojenim stopinjam, potem ko smo se izučili v visoki gorniški šoli prepotrebnih veščin gibanja po strmih brezpotjih. Dvoje pristopov, ki jih je uhodil človek, drži na enega najlepših razglednih balkonov v naših gorah, na z zelenimi, žametu podobnimi oblogami gorskega mahu prekrit zaobljeni vrh Šplevte, ki je v resnici le dolg, od severa proti jugu padajoč pomol, ki se globoko spodaj, tik nad Pragom, na Spodnji Šplevti (2046 m), prepadno spusti v globel Rdečega potoka.
In prav po dnu Rdečega potoka pelje običajna pot k Bivaku II, se vije med skalnimi balvani spodaj, v dnu, potem spleza prek strmega Praga na širna melišča pod Malim Matterhornom (tako alpinisti imenujejo skalno ostrico, ki zelo spominja na lepotca nad Zermattom) in se od tam povzpne po zagruščenih dolcih na planjo, kjer stoji prijazno zavetišče, 2120 m visoko pod stenami Rokavov in Oltarja. Letošnja dolgotrajna zima je še dolgo v poletje z mlakami talečega se snega spominjala na starodavno ime Na Jezerih. Od bivaka je pot na Šplevto kot na dlani, saj se visoko pod Dovški križ enostavno držimo poti, ki pelje nanj in na Oltar. Ko uhojene stopinje zavijejo naravnost v skale Križevega južnega boka in v strme kamine proti Grlu in Oltarju, se mi napotimi odločno proti jugu, prestopimo nekaj zelenih preprog na široko, terasasto sleme in se po njem sprehodimo na vrh, kakršnih si gorniško srce lahko samo želi.
Prej ko nas povsem prevzame veličastje razgledov moramo povedati še, da se iz dna Rdečega potoka, tam kjer udobna lovska pot s Poldovega rovta v Vratih zavije proti vzhodu, k daljnemu Vrtaškemu Slemenu, v strmo dolino pod Kopico mimo Brinove glave (1586 m) vzpne komaj opazna stezica, ki nad gozdno mejo povsem izgine in od gornika terja veliko mero iznajdljivosti po svetu, ki vendarle ni za vsakogar (pomislite na gorskega vodnika), kakšen meglen dan pa lahko hudo zagreni čudovito pričakovanje, razgled s Šplevte, ki mu je kot biser na kroni v ospredje postavljeno njegovo veličanstvo Triglav nad mogočnimi prepadi severne stene.
Več o tem, kako v ta visoka nebesa, preberite v knjigi Tineta Miheliča Julijske Alpe – Severni pristopi (Sidarta, 1998) in poglejte na zemljevid Julijske Alpe – Triglav 1:20.000.