Kolos na meji med Primorsko in Gorenjsko, s katerega nas gleda Ajdovska deklica
Prisojnik (2547 m)
Širokopleči mogotec
Prisojnik oz. Prisank, kakor pač hočete, je skalni kolos na levi strani ceste, ko se vzpenjate na Vršič. Prava zakladnica zavarovanih plezalnih smeri: Hanzova, Kopiščarjeva in Jubilejna. Vsaka je edinstvena in enkratna. Skupno jim je nekaj: vse so zahtevne in terjajo dobro pripravljenega gornika. Kolos na meji med Primorsko in Gorenjsko, s katerega nas gleda Ajdovska deklica.
Na Prisojnik vodijo tri zavarovane plezalne poti. Vse so čudovite, enkratno speljane preko navpičnih sten, povsod pa na nas prežijo objektivne težave in nevarnosti. Take, za katere vemo in takšne, ki se jih žal ne da predvideti. Zato preden se odpravite na Prisojnik, se pozanimajte koliko je še snega. V vodnikih običajno piše, da pred julijem nimate tam kaj iskati brez cepina in derez. Drugi nasvet pa je, da je čelada obvezna, saj se kamenje ves čas kruši.
Na Prisojnik se bomo odpravili po Kopiščarjevi poti, ki so jo včasih imenovali tudi Jeseniška. Označena je kot tehnično najzahtevnejša zavarovana plezalna pot v Sloveniji. Pozanimajte se, koliko je snega pod Prednjim oknom, kjer je strmo melišče. Letos, glede na zimo, bi ga znalo biti še kaj. In to je treba spoštovati!
Izhodišče za naš današnji vzpon je Tičarjev dom na Vršiču, 1620 metrov. Od doma sledimo nekaj časa običajni poti na Prisojnik, nato pa zavijemo levo strmo navzdol (izgubili bomo kar nekaj višine, ki smo jo že pridobili!) po krušljivem, kamnitem pobočju. Vstopna polica pod previsom je precej široka, nato pa se zoži nad spoštljivim prepadom. Zanesljiva varovala nam bodo olajšala plezanje preko strme in izpostavljene stene do pomola. Le-ta je poraščen s travo in rušjem. Steza se dviga po travnatem in skodrastem pobočju. Tik pred seboj lahko opazujemo lik Ajdovske deklice. Če jo opazujete s ceste, se vam bo zdela tako daleč, tako nedosegljiva, sedaj pa je tik pred vami. Poznate njeno legendo? Le ta pravi, da so ajdovske žene Kranjskogorcem prerokovale usodo ob rojstvu in svetovale, kdaj je pravi čas za setev in žetev. Ena izmed njih je sinu lovca prerokovala, da bo ustrelil zlatoroga, ki živi v okoliških gorah. Ajdovske žene so se ob prerokbi razjezile in ajdovsko deklico spremenile v skalo.
Pot se strmo vzpenja in na njej je tudi skala, ki je nekoč prigrmela z višine, pred katero vas ne obvaruje nobena čelada. Vstopamo v nevaren svet in za svojo varnost lahko nekaj storimo le sami! Ob rdečkasto-rumenkasti steni se usmerimo levo proti "zloglasnemu" kaminu, ki je včasih, ko pot še ni bila tako dobro opremljena z varovali, predstavljal strah in trepet. Kamin je visok približno 15 metrov, rahlo previsen in povsem navpičen in zračen. Številne skobe in dve vzporedni jeklenici močno olajšajo plezanje. Sledi tisti najožji del, ki je previsen in se je potrebno kar rahlo nagniti navzven, še posebej, če imate s seboj velik nahrbtnik. Mesto je morda bolj podobno plazenju kot plezanju, kajti marsikdo si nahrbtnik celo sname z ramen in ga potiska pred seboj. Od tod naprej težave popustijo. Pot nas vodi po lepo speljanih policah, kjer kar naenkrat začutimo mrzel piš in pred seboj zagledamo Prednje okno. Sestopimo v dno grape, kjer so še poleti lahko strma in nevarna snežišča. Ogromno okno se odpira nad nami, mi pa se počutimo kot mravljica v tem velikem skalnatem kolosu. Narava je res mogočna. Vzpon proti oknu po drobljivem svetu je zaradi padajočega kamenja nevaren in tudi naporen. Iz okna splezamo po gladki skali, ki je dobro varovana. Na drugi strani pa drugačen svet Trentarske strani: zelenje in običajno tudi veter. A do vrha Prisojnika je še daleč. Po grebenu, ki je na nekaterih mestih zelo zračen, varno splezamo do vrha, kjer se nam odpre razgled proti "piramidi" Julijcev, proti Špiku.
Predlagam vam, da se s Prisojnika spustite po Jubilejni poti. Odvisno od vaše pripravljenosti, vendar pot je čudovita, razgledna, zračna in atraktivna. Ko sem bila jaz na vrhu, nam je gosta megla preprečila še ogled Zadnjega okna, zato smo se z Jubilejne poti priključili vezni poti Mlinarica-Vršič, po južnih travnatih pobočjih Prisojnika. Naj vam zaupam, da na teh južnih travnikih rastejo preproge Planik, teh čudovitih alpskih "kosmatink", ki so enkratne s svojo pojavnostjo.
Kopiščarjeva pot na Prisojnik je zelo zahtevna, saj so nekatera mesta močno izpostavljena. Vsekakor ni za vrtoglave. Imeti morate nekaj občutka za plezanje in moči v rokah. Četudi smo sredi poletja, sicer zoprno spremenljivega, ne pozabite na cepin. Bolje, da ga imate s seboj, kot da ga nimate, pa bi ga potrebovali. Narava je žal močnejša od nas!
