Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Bučno šumenje pod ostenjem Špika

torek, 15. avgust 2006, ob 00:00, Jelena Justin, ogledov: 3025

Dramatična pripoved Matere Narave, ki te ne pusti malodušnega. Bisera slovenskega alpskega sveta

 

Martuljški slapovi (pribl. 1300 m)

Bučno šumenje pod ostenjem Špika

Dramatična pripoved Matere Narave, ki te ne pusti malodušnega. Bisera slovenskega alpskega sveta sta skrita v naravnem koloseju martuljkove skupine Julijskih Alp.


Spominjam se, da me je že kot otroka, ko smo hodili po nakupih v Trbiž, prevzel pogled proti visokim goram v Gozd Martuljku. Saj veste, levi ovinek, ko se peljete proti mostu, in ne da bi hoteli, se vam pogled ustavi na "umetnini Matere Narave". Martuljkova ali Špikova skupina, z veličastnim 2472 metrov visokim Špikom; mogočno piramidasto goro v Julijskih Alpah. Dih jemajoč, gol, surov, a tako čudovito lep gorski svet. Skupina samih k nebu kipečih dvatisočakov: Rigljica (2074 m), Vrh nad Rudo (2108 m), Frdamane police (2284 m), že omenjeni Špik ter Na pečeh (2039 m). Še danes se mi zdi omenjena skupina kot rimski Kolosej, ki sega proti nebu. Gladka stena Špika izgleda tako blizu, a tako daleč, tako nedosegljiva. Res je nedosegljiva za nas, navadne smrtnike, ki nismo alpinisti. Območje omenjene gorske skupine z dolino potoka Martuljka je bilo namreč leta 1949 razglašeno za krajinski park, od leta 1981 pa je sestavni del Triglavskega narodnega parka. Zaradi omenjenega statusa, vršna piramida Špika ni prepletena z jeklenicami, niti ni prebita s številnimi klini. In prav je tako, kljub temu, da bi proti vrhu lahko potekala fantastična ferata.
A tokrat nas ne zanima Špik! Zanimata nas dva Martuljška slapova, ki sta kristalna bisera slovenskega alpskega sveta. Lahek dostop skozi slikovito sotesko je tudi razlog, da sta priljubljena izletniška destinacija, primerna za vse; tipičen družinski izlet.
Pod apnenčastimi skalnatimi stenami se zbira voda potoka Martuljek. Spušča se v treh stopnjah čez 110 metrov visoko steno in tvori Zgornji Martuljkov slap. Pod njo teče potok skozi 500 metrov dolgo sotesko in ponovno pade čez 50 metrov visoko steno, kar predstavlja Spodnji Martuljkov slap. Voda pot nadaljuje v 400 metrov dolgo, v apnenec izdolbeno sotesko. Na ledeniški nastanek soteske nas spominja svetlosiv apnenec.
Ko pridete v Gozd Martuljek, čez znameniti most, za gostilno zavijete levo. Na naravno znamenitost vas že na samem začetku opozorijo markacije, malo globje, pa je tudi urejeno parkirišče.
Vzpon proti Spodnjemu slapu poteka zložno, v prijetno hladnem okolju, kar močno spominja na Vintgar. Za varnost je dobro poskrbljeno, saj je pot zavarovana z lesenimi ograjami in vmes so tudi lesene stopnice. Na vrhu lesenih stopnic, ki vodijo do mostu čez grapo, je spodnji slap najbolje viden. Le-ta je dostopen resnično vsem. Pot poteka navkreber do gozdne poti. Na gozdni poti sledite markacijam za Zgornji Martuljški slap, ki vas usmerijo desno. Te iste markacije vas pripeljejo tudi do Bivaka pod Akom.
Tik pod slapom je pot precej strma. Lahko rečem, da je na vrhu, ko zagledate del slapu, naraven balkonček. Mimo le-tega se spustite v globino. V pomoč so vam varovala. Ko prečite potok je na drugi strani potrebno nekaj lažjega plezanja. Znanje uporabe rok je tukaj vsekakor nujno. Pot je sicer zelo dobro zavarovana z "zajlami" in klini, a rahla neprevidnost, predvsem na delu, ki je od padajoče vode moker in vlažen, lahko povzroči zdrs. Vrtoglavica bo na tem delu sigurno koga ustavila, a verjamite, da vseeno ne boste prikrajšani. Nevrtoglavi se bodo spustili do potočka, ki že hiti dolini nasproti in se na drugi strani povzpeli do platoja, kamor pada slap; Vi pa ostanite na robu, na balkončku, poglejte desno in videli boste, kako voda pada v globino, kako slap požira samega sebe, a kljub svoji prvinskosti ostaja miren in ponižen. Verjetno ve, da gre v neznani svet, v dolino, v civilizacijo. Iz neokrnjene gorske narave, v svet izpušnih plinov in pesticidov.
Za tiste, ki bi radi videli še kaj več in se morda povzpeli pod sam prag Špika, pa polagam roko na srce, da boste navdušeni, če se boste po markirani poti povzeli do Bivaka III, ki leži na višini 1340 metrov, v krnici Pod Akom. Direktno smer v tej gladki Špikovi severni steni, ki jemlje sapo, sta leta 1926 preplezala slovita Mira Marko Debelak in Stane Tominšek.
Pod to steno, ki je podobna eni od stranic egipčanskih piramid, je tišina zelo glasna, tišina, ki daje ritem toku človeških misli, ki kot razburkano morje valovijo skozi male sive celice. To je svet, kjer je človek lahko sam, a mu nikoli ni dolgčas. Sam s svojimi mislimi... v samem osrčju Martuljkove skupine.

 

eXTReMe Tracker