Današnja tura tehnično ni zahtevna, je pa vsekakor fizično naporna, saj je dolga približno 10 oz. 11 ur. Potrebne je kar nekaj uhojenosti in kondicije, za lepoto ture je pa skoraj nujen tudi jasen dan, ki vam bo nudil čudovit razgled.
Zelenica (1536 m) – Stol (2236 m) – Golica (1836)
Prečenje "počivavnikovega" grebena
Današnja tura tehnično ni zahtevna, je pa vsekakor fizično naporna, saj je dolga približno 10 oz. 11 ur. Potrebne je kar nekaj uhojenosti in kondicije, za lepoto ture je pa skoraj nujen tudi jasen dan, ki vam bo nudil čudovit razgled.
Ste kdaj pomislili, da bi si za izhodišče vzeli Ljubelj, ter preko Zelenice – Stola – Belščice – Struške in Golice prišli na Jesenice? Tura, ki sem jo nedavno prehodila, je "ornk" celodnevna tura; in ravno toliko, kolikor je dolga, je tudi lepa, čeprav se proti koncu vleče "okol rit v varžet". Izlet zahteva tudi nekaj logostike, saj vas mora nekdo pripeljati na Ljubelj in vas priti iskat na Planino pod Golico. A gremo? Pa pojdimo na pot!
Izhodišče je mejni prehod Ljubelj, kjer se po označeni poti preko zeleniških smučišč odpravite do Doma na Zelenici. Od 24. junija za vikende tudi vozi sedežnica do Doma, kar vam za eno uro skrajša vzpon. Morda se splača iskoristiti dano možnost, glede na dolžino ture.
Z Zelenice se odpravite v smeri Vrtače in Stola. Na eni od skal ob poti gre odcep desno proti Vrtači, vi pa nadaljujete naravnost. Kmalu se boste po skrotju in ruševju precej spustili navzdol. Na tem mestu je previdnost več kot nujna. Konec junija je bilo na tej najnižji točki še snežišče, vendar ni predstavljalo nobene nevarnosti. Pot se bo počasi začela dvigovati, dokler ne boste dosegli melišča, ki vas bo pripeljalo na vrh Stola. Pot preko melišča je stabilna. Morda se boste prej ustavili še v Prešernovi koči na Stolu, se malo okrepčali ter nadaljevali pot. S prijatelji smo se kar z vrha Stola spustili do markirane poti. Ta delček poti ni označen, pot je bolj steza, zoprna za hodit, a na koncu je bila poplačana s kratkim meliščem, kjer smo lahko malo potekli in bili na poti "en, dva, tri". Priključili smo se markirani poti Slovenske planinske poti ter preko Potoškega Stola dosegli na Vajneževem sedlu začetek Belščice. Vreme nam tisto soboto ni bilo ravno najbolj naklonjeno, kar je bilo po svoje dobro, sicer bi nam bilo premočno vroče, slabo pa je bilo v toliko, ker pol poti ni bilo skoraj nobenega razgleda. Namen smo imeli še vzpon na Vajnež, a nam je megla to preprečila. Belščica je zahodni greben Stolovega masiva, ki ga je kot raj opeval že Prešeren. V eni od globeli nas je presenetilo še 2 metra snega, ki ga je bilo potrebno obiti. Na koncu Ride, na Planini Seča so se pasli konji. V rajski idili miru in neokrnjene narave smo si privoščili kratko pavzo in nahranili lačne želodce. Pred nami je bila Struška, ki od sedla Seča na vzhodu do sedla Kočna na zahodu, meri 3500 metrov zračne linije. Osamljena, odrinjena, razpotegnjena korpulentna dama, zasidrana v samo jedro grebena med Belščico in Golico. V njenem kraljestvu planinec utone v samoti, svet, kjer je tišina zelo glasna, svet, kjer se telo naužije energije za prihodnje dni. Ko smo stopili v njeno nedrje, smo pred seboj tudi zagledali Kočo na Golici, naš današnji cilj. Zdela se je tako daleč; kot bi jo nekdo s fračo izstrelil na rob Golice. Ja no, z Velikega vrha Struške do cilja bo še približno dve uri hoda. Severna stran Sedla Kočna na koncu Struške je grozljivo prepadna. Občutek sem imela, kot da se bo zdaj zdaj kaj odlomilo in se z vso težo, s pomočjo gravitacije odkotalilo navzdol. Erozija je naredila svoje. Kot da se gora podira pred našimi očmi. Na sedlu smo nabrali še nekaj materine dušice in gorske vrese. Prva je dobra za usta, grlo in prebavila, druga je odličen diuretik. Preko Sedla Suha smo se povzpeli do Koče na Golici. Do vrha Golice je še približno 40 minut.
S Koče na Golici smo se spustili do Planine pod Golico, kjer nas je čakal prevoz, šofer pa je s seboj prinesel okusen štrudelj. Po naporni, celodnevni turi, je "cuk"r" več kot prijal.
Iskreno priznam, da me je močno presenetila flora na poti. Sploh vzpon na Stol je bil posejan z različnim alpskim cvetjem. Drznila bi si reči, da če je Črna prst botanični vrt Julijcev, je Stol Karavank. V nos me je dregnil predvsem dišeči volčin, s svojim čudovitim vonjem, ob poti pa smo med drugim videli tudi Clusijev svišč, Grozdasti kamnokrešč, Dlakavi sleč, bolj znan kot Rododendron, Sternbergov klinček, Alpski bodak, Alpska velesa itd. No, posledica številnega cvetja in cvetenja je bilo nekaj smrkanja, a se je izplačalo.
Prečenje grebena kralja Karavank je planinska tura za dušo, ki vam jo priporočam z dna srca. Edino opozorilo je to, da je tura dolga, zato se nanjo odpravite kondicijsko dobro pripravljeni. Pa trden korak!