Divji, samoten greben se izpod Vrha Hribaric spusti preko Škednjovca na Mišeljski preval in se od tam vzpne v naročje naših stogov
Na oblem slemenu, tik nad gozdno mejo, tam, kjer se na vzhodno stran strma pobočja prek Zgornje in Spodnje Grintovice spustijo globoko v dolino Voje, se sonči ena najlepših bohinjskih fužinskih planin, Krstenica. Postavljena najvišje v svoji fužinski družini se gosposko razgleduje po bogatem vencu gora triglavske soseščine in je tudi zato zelo priporočljivo višinsko izhodišče gorniškim potovanjem na samotne vrhove razprostranjenega skalnega niza od vzhodnega Velega polja do zahodne Doline triglavskih jezer. Kakšno bogastvo lepote se od obeh Tičaric in Zelnaric, prek Voglov, Debelega vrha, Ogradov, Škednjovca in Stogov, do kraljevskega Triglava in vrhov okrog zaobljenega Tosca razkriva občutljivi duši, ki zna stopiti tudi tja, kjer ni več označenih in zavarovanih poti in kjer še vedno vso to visokogorsko lepoto obvladujeta božji mir in šepetajoča tišina.
Jezerski Stog (2040 m)
Divji, samoten greben se izpod Vrha Hribaric (2388 m) spusti preko Škednjovca (2309 m) na Mišeljski preval (1995 m) in se od tam vzpne v naročje naših
stogov (tako Bohinjci tam spodaj pravijo napravam za sušenje sena). Najprej spleza na najvišjega, na Prevalski Stog (2075 m) in se mimo Adama in Eve (zanimivi skalni glavi v grebenu) spusti na Jezerski preval (1945 m), se od tam še enkrat vzpne na našo goro, na Jezerski Stog, od tam pa se preko Krsteniškega (Malega) Stoga (1879 m) izteče na planino Krstenico (1655 m). Tod le na obeh prevalih, Mišeljskem in Jezerskem, in na Krstenici naletimo na markacije, sicer pa se gibljemo po samotnem skalnem svetu, prepreženem le s stečinami rogate divjadi in pohlevnejše drobnice. Dvonožci so v tem kraljestvu belega apnenca, ostrih šopov visokogorskih trav in vznemirljivih nasadov v miru rastočega in cvetočega gorskega cvetja, prej izjema kot pravilo. In prav je tako – v dobro same narave in tistih, ki imajo dovolj gorniškega znanja, da lahko zahajajo tja.
S planine Blato (1147 m), kamor pridemo s Stare Fužine preko Vogarja (1054 m) ali pa po cesti skozi dolino Suho, se po lepi in udobni lovski poti vzpnemo na prekrasne krsteniške pašnike in jih na njihovem najvišjem robu zapustimo ter krenemo po vzhodnem pobočju Malega Stoga na sedelce med njim in našo goro. Od tam se skozi gosto ruševje zaženemo naravnost proti severu, na strma travnata pobočja pod navpičnimi južnimi stenami. Tej neprehodni oviri se izognemo v levo in po izpostavljenem žlebu z zanesljivimi razčlembami splezamo na greben in po njem na vrh Jezerskega Stoga. Vznemirljiva pustolovščina je končana in zdaj je čas za božansko razgledovanje po svetu kipečega skalovja vse naokrog.
Na Jezerski Stog lahko splezamo tudi z opuščene planine Jezerca, nekdanje krsteniške podružnice, ki leži v kotanji med Ogradi in Stogi, ali pa pridemo po označeni poti z Velega polja, mimo planine Pod Mišelj vrhom na Jezerski preval in po brezpotnem, a lahkem grebenu splezamo na naš vrh. Komur pa na tem krasnem razglednem vrhu še ni dovolj znojenja, lahko »skoči« še na sosednje Ograde (2087 m), ki se košatijo na zahodnem obzorju, ali pa mimo Adama in Eve spleza (zelo zahtevno) na najvišjega med Stogi, na Prevalskega.
Več in natančneje vam bo o vsem tem povedala knjiga Tineta Miheliča Julijske Alpe – Bohinjske gore (Sidarta, 1995).
Na sliki desno: Jezerski Stog s Krsteniškega, zadaj Triglav. Foto: Mitja Košir