Vzpon na Kozji vrh ni ravno romarska pot. Neobljuden vrh, kjer najdete mir in tišino. Primeren tudi v poznem poletju, ko je močno vroče, saj pot poteka po severni strani v senci.
Kozji vrh (1628 m)
So se na njem morda nekdaj pasle koze?
Vzpon na Kozji vrh ni ravno romarska pot. Neobljuden vrh, kjer najdete mir in tišino. Primeren tudi v poznem poletju, ko je močno vroče, saj pot poteka po severni strani v senci.
Dolina Kokre in Jezersko nudita ogromno izhodišč za prijetne planinske ture, različnih težavnostnih razredov. Mi se bomo danes odpravili na Kozji vrh. Pri gostilni Kanonir, v zaselku Podlog, nas prvi kažipot usmeri levo za gostilno, na ozko asfaltirano pot. Na vseh razcepih se držite leve poti. Avto lahko pustite na majhnem parkirišču na mestu, kjer se ostro levo usmeri gozdna cesta proti planini Robce. Cesta je dokaj strma in na enem koncu tudi precej "zrita", vendar če se vam jekleni prijetelj ne smili, se z njim lahko povzpnete vse do planine, na višini približno 1100 metrov.
Do planine Robce se cesta zlagoma vzpenja po pobočju Macesnovca (1042 m) približno pol ure – če greste peš, seveda. Na Robcah se v poletni sezoni (če letos, glede na trenutno vreme, sploh bo!) pase govedo, od tod pa se tudi odpre razgled na Veliki vrh in Kočno. Planina je lepo vzdrževana, tam stoji manjša hišica, okrog pa je precej lip. Nekdaj je baje tod bila kmetija in ko se je k hiši primožila nevesta so posadili lipo.
Na začetku planine je razcep, kjer zavijete desno, potem pa vas kažipot usmeri rahlo levo na ožji in hitreje se dvigajoči kolovoz. Zaradi severne strani zna biti pot precej blatna. Vzpenjamo se po smrekovem gozdu, na grebenu pa sledimo levemu kolovozu.
Kolovoz postaja vse ožji, dokler od njega ne ostane le še ozka stezica, ki se precej hitro vzpenja. Ko položno prečka pobočje, ki je razbrazdano od hudournikov, moramo biti še kako previdni, saj je na stezi blato in kamenje, pa še kakšno polomljeno drevo. Sploh pozimi je pot zelo neprijetna in je namenjena le izkušenim gornikom. Kljub nizki višini Kozjega vrha je dostop pozimi zahtevem. Ves čas hodimo po gozdu, v senci, le občasno, ko se gozd razredči, se nam odpre pogled na greben sosednjega Stegovnika ter na travnata pobočja Velikega in Malega Javornika.
Pot vas najprej pripelje do Turnov (1432 m) na zahodnem grebenu Kozjega vrha. V bližini Trunov se pred nami pojavi prepadna severna stena Kozjega vrha. Steza pelje tik pod njo do Turnov, nato pa zavije levo in se začne vzpenjati hitro in strmo po gozdu. Markacije vas vodijo skozi gost gozd, dokler vas ne pripeljejo do prepadnega severozahodnega grebena, od koder se odpre odličen razgled na vzhodni greben Košute.
Pot proti vrhu je speljana tik ob sklanem robu, pozimi skrajno nevarna. Kakšnim 50 metrov pod vrhom, nekaj metrov pred velikansko markacijo KV, se v desno odcepi položna stezica. Po približno 50 metrih zavijete naravnost navzgor na greben, kjer vas markacije pripeljejo do možica, ki označuje vrh. Vrh nas nagradi s fenomenalnim razgledom: severno je greben Košute, zahodno so vrhovi Julijskih Alp, malo bližje Stegovnik, proti vzhodu pa Kočna, Kalški greben, Zvoh, Krvavec, jugozahodno pa povsem drugačna perspektiva Storžiča.
Iskreno priznam, da me je pri vzponu na Kozji vrh, na cedilu pustilo vreme, zato tudi fotografije tokrat niso "kdovekaj". Razgleda na vrhu nisem imela nobenega, a kaj morem, tudi to je del realnosti tistih, ki hodimo po hribih. Nenadna ploha ali nevihta lahko močno pokvarita lepo planinsko ali gorsko doživetje. Še dobro, da sem imela v "ruzaku" svoj GoreTex. Po drugi strani pa vem, da je dež padal zato, da se bom na Kozji vrh še vrnila; zato, ker je luštna pot in zato, da doživim tisto, kar ta vrh nudi: čudoviti razgled. Tokrat mi pač ni bil usojen!