Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Svedri noter, svedri ven

četrtek, 25. maj 2006, ob 00:00, Pavle Kozjek, ogledov: 3538

Ne bi mogoče Kogel lepše ponazarjal dogajanja na sončni strani Alp?

Svedri noter, svedri ven

Ob pogledu na našo zastavo (prazniki so žal mimo...) se mi je kar tako, malo za izven, utrnila misel: zakaj je tam Triglav? Zadnje čase se okrog njega ne dogaja nič posebnega. Ne bi mogoče Kogel lepše ponazarjal dogajanja na sončni strani Alp? Da ga ljudje ne poznajo? Ni problema, ko bodo zvedeli za zgodbe o svedrovcih, ga bo naša širša javnost takoj vzela za svojega...

Naj povem takoj na začetku: nisem pristaš tovrstnih očiščevalnih akcij. Obenem pa priznam, da mi vrtanje po klasično preplezanih smereh ni nič bolj všeč: preden so šli svedrovci ven, jih je moral nekdo vsekakor spraviti noter, in takrat bi se veljalo vprašati: ali je to res edina rešitev ? Divje izbijanje je pač ponavadi posledica divjega vrtanja, in v Koglu, vsaj kolikor je meni znano, ni bilo nič drugače.
Pa sem o tem, kaj si misli o dogajanju v svoji smeri na kratko povprašal Franceta Zupana. »Svedrovci? Takrat (leta 1950) še vedeli nismo zanje, in pravzaprav nimam posebnega odnosa do njih. Nisem razmišljal o tem, da bi jih ta smer kdaj potrebovala, in brez njih je bila lepša. Če pa so že bili zavrtani, potem bi bilo bolje, da ostanejo, saj izbijanje situacijo le še poslabša. Nazaj ni poti - smer ne bo nikdar več takšna, kot je bila nekoč... « razmišlja France. In nadaljuje: »Bilo je neko obdobje, ko je bilo moderno vse probleme alpinizma reševati s tehniko: ko se ti je zdelo potrebno, si zabil ali zavrtal klin in stopil v lojtre. Takrat sem celo v Virensu opazoval naveze s »šlingami«. To se mi ni zdel pravi način: za nas je bila prava mera strahu in tveganja neizogibni del alpinizma in uživali smo, ko smo ta strah premagovali. Hribi so bili vedno rizična in načeloma človeku neprijazna pokrajina. A danes lahko izbiramo: poleg hribov je dovolj tudi plezališč in opremljenih smeri, in vsak lahko najde sebi primeren cilj.«
Kdor spremlja sodobne trende v alpinizmu bo z lahkoto opazil, da se alpinizem najvišjega razreda vrača k svojemu izvoru, h koreninam: k lahkim in hitrim vzponom, kjer je poudarek na boljši pripravi plezalca, boljšem plezanju, obenem pa so tehnični pripomočki omejeni na tiste res nujne, neizogibne. »Prilagajanje« gore ali stene svojim željam in potrebam je nekako izven teh usmeritev, o čemer sva se strinjala tudi z Markom Prezljem ob prevajanju teksta Carlosa Comesane v eni prvih kolumen Izpod previsa (Kako?).
Pa o tem le mimogrede, saj šestica v dvestopetdesetmetrski steni seveda ni poligon za merjenje moči. Razlogi za vrtanje so bili tu verjetno čisto vsakdanje, praktične narave, recimo: narediti smer dostopno tudi za nekoliko manj pripravljene alpiniste. Drugo dejstvo je, da smo radi »komot«. Zagovorniki svedrovcev nikakor niso brez argumentov: obsolutna varnost urejenih stojišč, nekatere poči so res nekoliko načete od klinov, Kogel tudi ni tako velika stena kot Triglav. In če imamo na vrvi soplezalca, ki ni prav vešč v izbijanju, se lahko čas plezanja nemarno podaljša, zaloga klinov za pasom pa skopni... Je to zadosti, da primemo v roke sveder?

Za tistega, ki je smer navrtal, vsekakor je. Toda, ali to pomeni, da če se bo meni zazdel Čop, takšen kot je, preveč tvegan – bom nekega dne vzel v roke sveder in ga naredil »varnega«? Zdi se mi, da zajec tiči prav v tem grmu: stene in smeri niso naša osebna last, zato ukrepanje na lastno pest v primerih takšnih posegov ni upravičeno. Ne eno ne drugo – vrtanje v klasike in izbijanje iz njih – pa vsekakor ni del običajnega alpinizma. Takšna »varnost« poleg tega v velike stene hitro privabi plezalce, katerih negotovost raste predvsem z oddaljenostjo od zadnjega svedrovca, ne glede na težave... In konec koncev, Slovenci smo po svetu znani po tem, da smo z dobro psiho in etiko splezali marsikateri problem, kjer so odnehali veliki »kapeljni« (kot bi nekdaj rekel Šrauf), in ta tradicija izhaja iz naših, slovenskih sten.
Nekdanji Zupan je bil s stališča povprečnega alpinista, ki obvlada visokogorje razmeroma dobro opremljen. Seveda ne kot plezališče, pač pa kot alpska smer. Kdor je od časa do časa izbijal kline, ki so že tičali na stojiščih, si seveda ne zasluži prav nobene lepe besede – takšni »varčneži« so med najbolj zaslužnimi za današnje težave te lepe smeri! A s par klini in nekaj friendi za pasom plezanje v Zupanu kljub temu ni bilo nikdar »ples na konici noža«; z nekaj občutka za alpske smeri si v smeri predvsem užival (z nekoliko prakse in vplezanosti pa se je dalo brez škode »pozabiti« pod steno tudi kladivo, a pustimo to...)

Zgoraj omenjeni »občutek za alpske smeri« je v hribih še vedno velikega pomena. Zdi se, da ga imamo vsi vedno manj - ker v glavnem treniramo in plezamo na »plastiki« in v plezališčih, če pa že gremo v gore, ponavadi iščemo »instant« varianto, v čimkrajšem času narediti kar največ. Tako pač je, in ni treba, da se zato pretirano posipamo s pepelom: današnji tempo življenja zahteva svoje. Drugo vprašanje pa je, če in v kolikšni meri bomo zaradi tega svojim potrebam prilagajali (poleg novih, nespornih) tudi plezalne smeri, ki smo jih dolga desetletja poznali in plezali kot klasike. Mnenja ne bodo nikoli enotna, o tem si ne gre ustvarjati iluzij. Toda ne glede na to nujno rabimo dogovor, ki bo obvezujoč za obe delovni skupini: tisto, ki potihem brusi svedre in ono drugo, ki odlično obvlada udarce z macolami. Mogoče še kdaj prideta prav, a zaenkrat naj si privoščita počitek...
In naslednji korak? Majhen, a konkreten namig k reševanju problematike je nakazala ekipa, ki je posnela filmček o Popolnem očiščenju, ki je pravzaprav nadaljevanje zgodbe (pričakujemo še njen prvi del - Popolno varovanje): na stojiščih v Zupanovi je temeljito zabila po par novih navadnih klinov. Če bodo zdržali pol stoletja, kot so prejšnji, bo to čisto dovolj.

Oznake: ALP

Komentiraj (7):

Mitja Šorn, petek, 26. maj 2006, ob 11:56

Čeprav so bili zabiti novi klini gre v večini primerov za en nov klin ob enem 30 letnem ali starejšem. Tako da če smer želite splezati varno in biti 100% v varovališče imejte s seboj kladivo. Ta dva klina sta nekje tudi toliko narazen, da je potrebno precej iznajdlivosti da jih povežete med seboj. Čimveč plezanja vsem, po svedrih ali po klinih, važno je da v svojem početju uživamo.

Matjaž Mohorič, ponedeljek, 20. avgust 2007, ob 11:12

Sej ne da bi odpiral stare rane, ampak ta post se nekako nanaša tudi na naslednje. V nedeljo smo se šli malo sprehodit v eno najstarejših klasik pri nas - Slovensko v Steno. Ves čas smo zelo uživali v njej, sploh ob pogledu na vrsto pred vstopom v Bavarsko in meglo, ki je ovijala praktično celotno Steno, razen dobre, stare Slovenske ne. Za izstop iz smeri smo se odločili za Prevčev izstop. Nekje na sredini izstopa smo naleteli na (mi smo se kar malo začudili) sveder. V tistem trenutku je (vsaj zame - pa nisem ne vem kaj v plezanju) postala tura nekako manj vredna, kot bi bila sicer, tudi zaradi tega, ker je bil sveder na mestu, kjer težavnost res ni bila velika (z nama je bila tudi punca, ki je bila ta smer njena prva hribovska plezalna smer, poleg taga pa je tudi ona celotno smer presolirala). Tisti prijetni občutki o plezanju/hoji po steni/stezi, pa katerih so hodili naši spoštovani predniki že zelooooo dolgo nazaj, so enostavno spuhteli. To je samo komentar o mojih občutkih in razmišljanju.

Matjaž Pristavec, četrtek, 13. september 2007, ob 07:59

Da še malo "pokvarim Matjažu prijetne občutke ob plezanju po Slovenski". V smeri sta že kar dolgo časa zabetonirani tudi dve rinki za spust in sicer na vrhu Belih plati ter vrh Bučarjeve stene.

Matej Pivec, četrtek, 13. september 2007, ob 14:49

Rinke za spust so tudi na vrhu izstopa "Zimmer - Jahn" (Kratka Nemška). Tako kot rinke v Slovenski smeri, so nameščene za potrebe klasičnega reševanja iz stene, v primeru, da helikoptersko ni mogoče.

Lep pozdrav: Matej

Aljaž Anderle, četrtek, 13. september 2007, ob 17:30

Pa se pomaknimo še malo v plezališča. Tam so svedrovci standard. Kako ravnati v primeru, če njihova gostota nenadoma naraste čez vse še razumne meje? Npr. 3 svedri na kvadratni meter, znotraj ene smeri?
Zame je odgovor jasen, zato nedavno dodanega nesmiselnega svedrovca v smeri krokarjev v Dovžanovi soteski, z moji pomočjo, ni več.

Jani Bele, petek, 14. september 2007, ob 11:44

Naj se malo obregnem ob izjavo g.Mohoriča. Pa ne o svedrovcu, ki je omejeval lahkotnost njegovega gibanja in počutja, temveč o pohvali dekleta, ki je bila prvič v steni ter solirala smer. To lahko označim samo kot skrajno neodgovorno dejanje ostalih prisotnih - domnevam da ljudi z nekaj več izkušnjami.
Če se ne strinjate z mano, lahko vprašate mojstranške reševalce, v kateri plezalni smeri triglavske stene največkrat rešujejo.
Jani

Matjaž Mohorič, petek, 14. september 2007, ob 21:39

Pozdravljeni.

Mnenj je vedno veliko, kar nas vse skupaj samo bogati. Želim samo pomiriti g. Beleta, da je bilo naše plezaje v Slovenski precej odgovorno in varno (pa pustimo ob strani tisto relativnost, ki je povezana z vsakim dejanjem, ki ga storimo v vsakdanjem življenju). Ves čas smo bili dogovorjeni, da se lahko vsak od nas naveže na vrv ob vsakem trenutku (torej smo imeli s seboj tudi vrv ter precej še druge opreme, ki spada zraven - klini, kladiva, vponke...). Poleg tega sva s kolegom tudi ocenjevala teren, kjer bi lahko bila kaka kriza (mokra skala, grifi, stopi...). Torej smo zadevo vzeli precej na "ziher". Punca je pač dobra in ima občutek za gibanje v skali. Kar je dokazala s tem, da je prišla brez vsakršnih težav čez steno. Kot sem napisov, pa pustimo ob strani "kaj bi bilo, če...". To se vedno in povsod lahko sprašujemo. Da pa smo res uživali v smeri (kar je najpomembnejše) pa si lahko ogledate fotoreportažo na tem linku: http://www.gornik.si/GORNIK%20Ture/Slovenska%20I/index.html

Pa brez zamere in veliko lepih trenutkov v hribih.

Lp

eXTReMe Tracker