Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Jerebikovec (1593 m)

četrtek, 25. maj 2006, ob 00:00, Mitja Košir, ogledov: 2685

kadar k njemu zremo iz Savske doline, ga komaj opazimo

Na tej naši, še vedno zelo zimski podobi, vendar stari komaj mesec dni, se postavlja pred julijske velikane nad Krmo kot mogočen gozdnati hrbet z značilnim, zaobljenim vrhom, kakršnega vidimo z južnih pobočij Dovške Babe, kadar pa k njemu zremo iz Savske doline, tam od Mojstrane ali z Dovjega, ga komaj opazimo, predvsem pa ne vemo, da za strmimi, poraščenimi in s prepadnimi grapami preoranimi pobočji stoji zanimiv sredogorski vrh, celo najvišji v planotasti Mežakli, ki jo globoka Radovna na jugu odriva stran od osrednjega telesa Julijcev, čeprav k njim v vseh, tudi strokovnih (geoloških, geografskih…) pogledih sodi, Sava Dolinka na severu pa od zahodnih Karavank. Predvsem pa je ta nekoliko skrivnostni in pohodniškemu vrvežu umaknjeni vrh vseh presežnikov poln razgledni balkon na vse, kar ponujajo severna panorama Julijcev, južna obzorja Karavank in zahodni obronki Grintovcev.



Jerebikovec (1593 m)


Koliko je nanj speljanih poti po lovskih prehodih in po živalskih stečinah vedo le domači ljudje, ki žive pod obronki Mežakle, v Mojstrani in Radovni, z vzhoda pa se visoko pod Jerebikovčev vrh preko vsega Mežaklinega gozdnega hrbta vzpne gozdna cesta. Kljub prepotrebnim zapornicam pred motoristično objestnostjo tega pristopa na Jerebikovec ne gre priporočati, ker mu vendarle velja stopiti na teme po najbolj strmi in tudi najkrajši poti, iz Mojstrane in prek planine Mežakle, na obli vrh z lično leseno kočico, dokazom, kako domači ljudje spodaj cenijo svoj razgledni biser in tja gor hodijo zaradi zdravja, zato, ker imajo hrib radi, malo tekmujejo med seboj ter dokazujejo, da se k tako širokim razgledom splača hodi vsak dan, zjutraj in zvečer, pod vročim soncem in v globokem snegu, v pomladnem cvetenju in jesenskem venenju.

Naše izhodišče je torej v Mojstrani, od koder se po cesti v Radovno odpeljemo do velike table, ki nam naznanja, da stopamo v Triglavski narodni park. Tam se odrečemo asfalta in avtomobila in se pri prvi oznaki za Mežaklo začnemo vzpenjati v strmo pobočje, ki popusti šele na zahodnem robu planine Mežakle, kamor z vzhoda pripelje gozdna cesta. Mimo spomenika padlim partizanom, teh obeležij v tem koncu ni malo, gremo po cesti do velikega obračališča in od tam navzgor skozi strm gozd prav na vrh Jerebikovca.

Tam vam bo lepo in boste presenečeni nad širjavami obzorja. Iz oči v oči se boste spogledovali s kakšno svojo visoko julijsko znanko, tam vas bo vznemirila kakšna prelepa cvetka na prostrani vršni poseki in boste v vpisni knjigi ljubkega »bivaka« našli zapisano ime dragega znanca. Vsemu temu se lahko nadejate, predvsem pa lahko ves čas živite v prepričanju, da med vzponom na Jerebikovec res hodite v tiste kamrice našega gorskega sveta, kjer tišina šepeta ob zborovskem petju triglavskih vetrov v gostih drevesnih krošnjah in mu s svojo pevsko zagnanostjo odgovarja številno ptičje ljudstvo.

Planinskega udobja odprtih koč tukaj ni, omenjene poti na vrh ni težko najti, skrite poti in stečine pa naj ostanejo takšne kot so, namenjene le izbranim in posvečenim.

Več o tem, kako zlezete na Jerebikovec, preberite v knjigi Tineta Miheliča Julijske Alpe – severni pristopi (Sidarta, 1998).


Na sliki: Spredaj Jerebikovec, zadaj Julijci nad Krmo. Foto: Mitja Košir

eXTReMe Tracker