Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Slavko je skoraj vsak dan na Križni gori

nedelja, 2. januar 2005, ob 09:35, Franci Savenc, ogledov: 1165

Nedelo, 26.12.04 – Danica Velkavrh: Je slep od rojstva. Živi sam v Groharjevem naselju v Škofji Loki.

Po Sloveniji

Slavko je skoraj
vsak dan na Križni gori


Slavko Muhič, upokojeni telefonist, je slep od rojstva. Kriva je bila zelena mrena. Živi sam v Groharjevem naselju v Škofji Loki. Vsi, ki radi hodimo na Križno Goro, srečujemo Slavka Muhiča na poteh nad Škofjo Loko.

Kako pa ste prišli sem gor, sem ga vprašala, pa mi je odgovoril: peš, ljuba moja! Z belo palico otipa vsak kamen in vsako drevo, zazna vsako bližnjico, ki vodi proti cerkvici ali proti gostilni Pri Boštjanu, kjer mu šefica Jožica vedno rada po-streže s kosilom. K njej prihaja skoraj vsak dan, zasede kotiček za najmanjšo mizo in pokramlja z domačimi ali z izletniki, ki jih na tej lepi planoti nad Škofjo Loko ni malo. Med njegove priljubljene poti je tudi tista čez Pevno in Moškrin na Crngrob ali celo s prijateljem na Lubnik, do Naceta z avtom, do vrha pa 30 ali 40 minut peš. Živ informator je in nam pove, da bo koča na Lubniku vsak dan odprta do novega leta, potem pa samo ob koncih tedna.

Star je petdeset let in z beneficiranim stažem že nekaj časa v pokoju. Njegovo zadnje službeno mesto je bilo pri Rudniku urana na Žirovskem vrhu, kjer je bil telefonist od leta 1985 in je dobil tudi stanovanje. Maja leta 2002 je moral za pol leta na čakanje, potem na zavod za zaposlovanje do novembra, junija naslednje leto so ga upokojili. Pred tem je bil zaposlen pri kranjskem Merkurju.

Doma je na Štajerskem, vendar ga je pot v njegovih mladih letih pripeljala na osnovno šolo na zavod za slepo in slabovidno mladino vb Ljubljani, na nadaljnje usposabljanje za telefonista pa v Škofjo Loko, kjer pa zdaj take šole ni več in morajo vsi, ki bi se radi naprej šolali, v Ljubljano.

Vsi, ki ga poznamo, ga imamo radi. Tudi prodajalke v bližnji trgovini: »Punce mi naberejo, kar potrebujem, nikoli me nihče ne goljufa. Doma mi občasno pomaga gospa, ki jo že dolgo poznam. Rad grem h komu na obisk, zvečer pa sem najraje ob svojem računalniku, ki mi z Braillovo pisavo odpira okno vsaj v bližnji svet. Enkrat na leden, če ne večkrat, hodimo s prijatelji na plavanje v škofjeloški zavod. Najraje pa hodim v bližnje hribe. Četudi jih ne vidim, vem, da je tam lepo. Tudi svoje fotografije v časopisu ne bom videl, pa mi bodo že prijatelji povedali, kakšen sem. Tako je bilo tudi doslej,« pravi Slavko.

Danica Velkavrh

eXTReMe Tracker