Nezahteven vzpon ob potoku, ki je pitna voda večini Kranjčanov.
Dom na Čemšeniku (840 m)
Od koder prihaja pitna voda
Nezahteven vzpon ob potoku, ki je pitna voda večini Kranjčanov.
Lepo pozdravljeni vsi skupaj! Leto dni je naokoli in spet se je začela planinska sezona. Naš dobro znani Planinski kotiček se je ponovno vrnil na strani Gorenjskega glasa. Letošnja zima je bila huda, dolga. Sama iskreno priznam, da ne pomnim, kdaj je bilo toliko snega. Na koncu koncev je tudi prav tako, saj je bila zima več kot idilična za ledne plezalce, alpiniste, turne smučarje; za vse tiste, ki ljubijo gore tudi pozimi. Naš kotiček bo tako kot lani tudi letos namenjen družinam, saj bodo opisane poti praktično primerne za skoraj vse. No, za visoko poletno sezono Vam pa obljubim tudi kaj bolj zahtevnega, namenjeno le nekaterim.
Če smo lani začeli z Lovrencem, se bomo letos za začetek zapeljali po cesti proti Jezerskem in se ustavili pri transformatorju v Spodnji Kokri in se odpravili do Doma na Čemšeniku. Prijeten izlet ob Čemšeniškem potoku je enkraten tudi v zimskem času in tik pred sezono za nabiranje prepotrebne kondicije za kakšen zahtevnejši vzpon.
Nasproti transformatorja nas markacija usmeri po poti mimo sadnega drevja, kjer pri kmetiji Polajnar zavijemo ostro desno. Takoj nas čaka približno 100 metrov dolg vzpon po cesti, ki naj bi bila sicer asfaltna. Po dobrih 5 minutah se pot zravna. Globoko desno pod gozdno cesto šumi Čemšeniški potok, kamor se spusti precej strma pot, ki jo začenjajo celo stopnice. Na dnu je brv in pot nadaljujemo po levem bregu potoka. Nedaleč od brvi se razcepi: desna kraka se spuščata, levi pa vodi v breg. Desna nas pripeljeta do glavne ceste.
Pri mostu je prostora za kake tri avtomobile, torej bi lahko začeli izlet tudi tu. Vrnemo se na gozdno cesto (»izlet« k potoku nas ne zamudi več kot četrt ure), ki nekaj časa teče precej po ravnem, ko pa se začne rahlo dvigovati, je potok že čisto ob njej. Čez 5 minut pridemo do prvega vodnega zajetja.
Pri prvem mostiču čez Čemšeniški potok, kjer pa vodo lahko tudi kar prebredemo ali celo prestopimo, gozdna cesta zavije desno k brunarici Milan, mi pa po nekoliko ožji levo, kamor kažejo kažipoti za Čemšenik (30 minut), Javorjev vrh, sicer znan kot Javorov (1ura 50 minut), in Potoško goro (1 ura 40 minut).
Kmalu gremo še mimo enega vodnega zajetja. Čez nekaj minut pridemo do največjega zajetja, kjer nas čaka udobna klopca. Šumenje potoka povsem utihne, a vodo še vedno slišimo iz betonskega zajetja.
Gozdna cesta se malo zravna, kmalu pa sledita oster levi in desni ovinek. Občutek, da mora biti Dom že blizu, nas ne prevara, saj pred seboj kmalu zagledamo streho. Prijazna oskrbnika sta vedno pripravljena za klepet. Naj vam zaupam, da gospa zelo dobro pozna zdravilne rož’ce in kuha zelo dober zeliščni čaj. Njeni krofi so pa tudi zelo okusni.
Od Doma se lahko odpravite naprej proti Javorjovemu vrhu, proti Potoški in Jakobu; ali pa se odpravimo nazaj v dolino.
Če se boste do Čemšenika podali z gorskim kolesom, je pravi "šus" tiste sto metrov strme ceste takoj nad Polajnarjem. A ne obupajte; nekaj vztrajnosti, krepko dvignjen pulz in dobršna mera trme... in trud bo poplačan.
Pa srečno!