Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Mojstrovke

četrtek, 25. maj 2006, ob 00:00, Iztok Snoj, ogledov: 1243

V Mihovem domu se po sončnem mrku ustavim še tretji četrtek zapored. Kaj, če bo oskrbnica mislila, da jo hodim osvajat?

 

Četrtkova zgodba

Mojstrovke

Spomladanska predstava igre oblakov

 

Včeraj so vsi mediji poročali o najbolj očitni spremembi na nebu, o mimohodu Lune preko Sončeve svetlobne poti. A nihče ni omenjal zanimivih pojavov na Zemlji. Eno uro po delnem sončnem mrku je svetloba postala mehkejša, prijaznejša. Na zahodu so se nizko nad Ljubljano zbrali visoki oblaki, na vzhodu pa je nebo ostajalo popolnoma jasno. Še celo popoldne, ko je dogodek sončnega mrka zamrl v zavesti ljudi, so se v okolici razporejali oblaki najnenavadnejših oblik. Nihče ni več zrl v nebo. Kako bo danes v gorah?

Vsak tretji. Malo sem upal na shojeno gaz. A da ne bo niti stopinj, nisem pomislil. Po dva koraka stopim v redu, potem pa se zgodi tista pričakovana neprijetnost. Že pred tretjim ovinkom ugotovim, da moram natakniti krplje, sicer pridem le na prelaz. Skupno število korakov hočem zmanjšati vsaj za eno tretjino. Pri naslednjem ovinku krpljam v bližnjico. Palica se zlahka ugrezne do ročaja in čez. Po manjšem koritu štorkljam levo od zapuščene Erjavčeve koče. Vsak tretji korak izdihnem močneje. Odpre se planjava. Smučina, stopinje in skale prekrite s snegom. Zagledam greben Male Mojstrovke. Na tretji zapik palic poskušam potegniti zrak globlje. Vsak tretji korak stopim odločneje.

30. marec: Ko vidiš, da se ti v življenju dogajajo nenavadne stvari, in se sprašuješ, zakaj se morajo dogoditi prav tebi, si vzemi čas, da uvidiš, kako se ujemajo z vsem skupaj in uvidel boš razlog. (1)

Zahodnikov jugo. Enega za drugim natikam kose obleke. Veter je s snegom poravnal vse nepravilnosti. Teren se gladko previja s prelaza, kot bi ceste sploh ne bilo. Podlaga še ni dovolj utrjena. Bolje, da sem previden. Proti šrbinici, kjer bom začel potep po Grebencu, stopim na traso letne poti. Učim se krpljanja poševno v strmino. Gležnji bi mi bili hvaležni, če bi lahko zamenjal smer v pobočju. A namišljena pot vodi izključno v levo. Pod ozko končno strmino raje snamem široko rumeno plastiko. Zajamem dih za izdihom. V snega polni pokrajini čutim hladen piš enakomernih sunkov jugozahodnika. Palici zabadam pred vsakokratnim premikom noge. Radovedno opazujem najbližje skale. Preval. Tišina se od zunaj seli v notranjost. Mir dopolnjuje šum zračnih tokov, ki tečejo s primorske strani. Ojla, po zadnjem sneženju tu še nihče ni hodil!

30. marec: Mogoče razlogi niso vedno taki, kakršne bi pričakoval, kljub temu jih bodi pripravljen sprejeti in se učiti iz njih, namesto da bi se jim upiral. (1)

 


Karnijske! Kdaj bom šel na ta Monte Coglians?

Sejalec. Nič me ne moti, ker se vrhova za hip skrijeta v oblak. Sneg na grebenu je trši. Skopljem luknjo, v katero vsadim krplje. Da jih ne bi odneslo… Nerad puščam opremo po gori. Zakaj nisem dobro pogledal vremenske napovedi, ko sem izbiral najlažjo opremo? Kapuca premalo ščiti pred vetrom. Veliki skalni bloki štrlijo iz razpihanega snega, kot bi bili posejani. Za grebenom je na obzorju tanka svetla črta, ki jo je nasvetilo sonce. Mangart! Ob piramidi iz kamnov na vrhu Malega se počutim krasno. Ozko okno sijoče svetlobe se je začelo širiti. Prezgodaj je, da bi se javil v dolino. Za povratek enako. Pod Veliko Mojstrovko zasadim palice in snamem cepin, vendar na vrh brez prave opreme na nogah ne morem. Čas je, da poberem, kar sem posejal med potjó.

 

30. marec: Življenje ne bi smelo biti naporno. Cvetlica se ne bori, da bi se razcvetela v sončnih žarkih. Če se boriš, je to tvoja stvar, ni pa del mojega popolnega vzorca in načrta. Moje znamenje je preprostost, torej živi preprosto življenje. (1)

Igra oblakov. Nekaj se dogaja, a še ne vem kaj. Čez čas se preko Martuljkove skupine in Prisojnika izriše barvit in svetal pas. Sonce je dovolj nizko, da lahko zasije pod mejo oblakov. Nižje, kot tone, višje osvetljuje sosednje vrhove. Le Škrlatica ostaja v senci. Strmim, stojim in se veselim. Nazaj, proti Veliki Mojstrovki pogledam v trenutku, ko se z njega vrtinčasto spusti čipkast oblaček. Svetloba na drugi strani Vršiča sivi. Posamezni oblaki so čez Malo Pišnico priplavali nad Veliko. Ti postajajo oranžni. Mehka svetloba se polni v zraku okoli Bavškega Grintovca. Veter se je povsem umiril. Mogoče tudi on opazuje vse skupaj.

Narava pomeni energija. Kakor hitro pa je govora o energiji, se moramo vprašati o izvoru te energije. Na primer, če govoriš o električni energiji, moraš sprejeti njen izvor, elektrarno… elektrarna mora imeti tudi inženirja. Kdo je ta inženir? In kaj je ta stroj, narava? (3)

 


Stoj, glej in uživaj! Špik in Prisojnik sta že osvetljena, Škrlatica vmes zadaj še ne

Dvaintrideset ur po mrku. Na plazu gre dol težje, kot mi zagotavlja moč privlačnosti Zemlje. V odtisu od krplje se je ujel storžek. Rad poberem kakšnega že med vzponom, a sem danes pozabil. No, vse je na mestu, ko si ga vtaknem v žep. Do Koče na Gozdu, kjer se iz nekega avtomobila sliši glasba na ves glas, se ni zgodilo nič neobičajnega. V Mihovem domu je tema. Vseeno stopim iz avta. V oknu iz prvega nadstropja zagledam migotanje televizorja. Še preden se premislim in se odpeljem domov, se nad vhodom prižge luč. Medtem, ko je šla Dragica kuhat kranjsko klobaso, po telefonu nekomu razlaga: »Zdaj imam gosta. Videla sem, kako so na cesti zasvetile luči. Zavil je na dvorišče. Ojej, sem si rekla. Samo jopič sem utegnila obleči čez pidžamo, ko sem hitela odpirat.« Med zavzetim žvečenjem hrane poslušam še nenavadno zgodbo o družini, ki je peš prišla po cesti navzdol. Otroku je uspelo zakleniti avto tako, da so ključi ostali v njem. Odpeljala jih je na avtobusno postajo v Kranjsko Goro. Na včerajšnji lunin mrk se nisem več spomnil, sem pa v žepu začutil tisti pobrani lep storžek.

 

Seme predstavlja čisti potencial življenja. Lahko prerežete jabolko in preštejete semena v njem. Če pa vzamete seme iz jabolka, nikoli ne boste mogli prešteti, koliko jabolk bo nastalo iz tega semena. (2)

 

Drugi četrtek po premikanju kazalcev na uri. Nikjer ni nobenega videti. Sem premaknjen tudi sam, ko se podajam na tak izlet? Ker želim doživeti nekaj novega, namesto da bi doma buljil v televizor?

Želja do gaženja. Ne vem, kam iti. Zakaj je prav danes dopoldan zapadel svež sneg? Vse je odpadlo. Na cilj ne morem misliti in brez razmisleka se odpeljem tja, kjer sem bil zadnjič. Imam tudi rezervni scenarij, če se ne bi mogel peljati do Koče na Gozdu. Po cesti se pripeljem komaj do odcepa pešpoti za Krnico. Z lahkoto se odpovem rezervnemu cilju in že peš po cesti hitim na vso moč. Višje so vse bližnjice skrite očem. Ženem se višje. Občutek utrujenosti zahrbtno razkrije hladen severni veter, ki nad Erjavčevo kočo potegne čez hrbet. Vsaj ne piha v obraz. Teden kasneje težko trdim, da je za tako turo kriv tisti sončni mrk. Mojstrovka postane neizvedljiva, razen če bi imel konjsko moč. Osla ne bi spravil tja gor. Sneg na strmini se zdi stabilen, ne pa tudi ostanki mojih moči. Zadovoljen sem, ko tričetrt na sedem stopim na sedelce. Ob sestopu premišljujem, zakaj sem šel gazit. Ne vem. Razlog več, da pridem ponovno sem gor. Nižje je lažje, če tečem po cesti. Pelji v isti prestavi dol, kot si gor, so pravili voznikom fičkov. Samoumevno se grem okrepčat v kočo, mimo katere grem peš. Tudi tokrat med kuho klobase zazvoni telefon. »Da, dragi. A se pelješ že gor? ... A čigav da je avto tam spodaj? Od onega, ki sem mu prejšnji četrtek odpirala kočo v pidžami…«

6. april: Ko raztegneš elastiko do skrajne mere, se ali pretrga ali pa, ko jo nenadoma spustiš, švistne nazaj in te poškoduje. Toda če jo boš zmogel blago popustiti, se bo vrnila v prvotni položaj, ne da bi se strgala ali povzročila nepotrebno trpljenje ali bolečino. Zakaj ne bi odprl srca in blago spustil napetosti? (1)

 

Lahek in lahko tudi prijeten izlet si letošnjo zimo zavrtim večkrat zapored. Prijetno, ne pretežko in sproščujoče dogajanje v živo. V nekaterih odličnih scenah, ki jih poznam skoraj na pamet, vsakič uživam. Vem tudi to, da sem spregledal najmanj en bistven kader. Zato si grem ponovno predvajat film »Hoja na Mojstrovko«.

 


Brez oblaka sploh ne bi bilo tako krasno

Na pravi sledi. Stopinje enega človeka so vodile navzgor. Ponekod so bile videti sveže, drugje stare, na nekaterih delih poti pa jih nisem opazil. V gazi nedeljcev se po štirih dneh ni veliko udiralo. Izven nje se palice ponovno zlahka pogrezajo v globino omehčanega snega do ročaja. Razkraja se belina na nebu. Nad prelazom ostane osamljen oblak. Zdi se mi, da sem na plazu videl človeka. Zavijem k Šitni glavi. Po nekaj korakih se mi zdi gaziti danes neumno in se vrnem na cesto. Nad sabo zaslišim cviljenje kovine. Vršič preleti jadralno letalo. Pogledujem po vršacih okoli prelaza. Streha kioska je gola in gleda iz snega. Občudujem pokrajino nad dvatisoč metri, ko se na leseni strehi nekaj zgane. V kratkih rokavih se nekdo sonči in suši zobe derez dvanajsterk.

 

13. april: Čuti, kako se tvoja zavest širi in širi, dopusti ji, da se širi brez vsakršnih omejitev, kajti omejitve ovirajo stalni pretok. Z omejitvami se pojavi strah in s strahom zastoj; zastoj ne dopušča pretoka. Dopusti pretakanje. (1)

Skomine po Jalovcu. Sredi strmine bi krajše sape gotovo ne imel daljšega pogovora. Tu, na ravnini, pa je odlično mesto za pomenjkovanje. Seveda največ o Mojstrovki. Poskušala je eno zame zahtevnih direktnih zimskih dostopov. Tisto je poleti plezalna smer, se delam poznavalca. Kaj, če bi z grebena v graben splazilo? Njej se ne zdi verjetno. Mogoče sem preveč bojazljiv. Priznati si moram, da se punca loteva zahtevnejših projektov, kot se jih sam. Na glas premišljuje, kam bi šla jutri. »Mogoče na...« Hahaha, ona kar na Jalovec, sam pa domov počivat! Že se počutim polnega energije in se poslovim. Zame je Irena delala predolge korake. Navzgor se moram odrivati od luknje do luknje, ki jih je naredila v sestopu. Višje moram pokvariti gladko in lepo zaobljeno sled, ki jo je naredila z dričanjem po zadnji. Nisem je vprašal, zakaj hodi sama. A kdaj sebe izprašam o tem?

Mi, živa bitja, smo namenjeni uživanju, le da uživanje iščemo na napačnem mestu, v iluziji. (3)

 


To ni nagradna uganka PV: od kod sta slikani Mojstrovki?

Nova čutna užitka okusa in vida. V vratcih brez razmisleka stopim v nasprotno strmino. Tolikokrat sem šel mimo, a si nikdar nisem vzel malo časa za ta značilen in od daleč viden skalnat pomol nad prelazom. Aaah! Te krasne scene še nisem poznal! Tako zviška še nisem gledal Vršiča. Ob tolikšni količini snega se vidi, kakšna je bila pokrajina brez ceste. V drugem daljšem postanku stojim nasproti dveh prikupnih Mojstrovk in uživam. Na drugi strani globoke zareze bolj v zabavo sledim redkejšim stopinjam. Ne mislim, da imam liter čaja premalo. Za poživitev zakopljem roko v sneg in iz globine potegnem prgišče krasnih, ledeno hladnih kristalov. Kot otroku so mi prepovedovali jesti sneg, v najstniških letih sem zaradi njega imel po turnemu smuku s Kotovega sedla celo trebušne težave. Čutim, kako se počasi tanjšajo v ustih, dokler ne pogoltnem lužice, ki je nastala za spodnjo ustnico. Tako dobro je vse skupaj, da ponovim večkrat. Čutim, kako mi preobraženi kristalčki snega vračajo moč.

 

13. april: Vse je tu, da bi bilo modro izkoriščeno. (1)

Mala anatomija gore. Grebenec, hrbtišče na poti do vrha, ima skale v zanimivih oblikah vretenc, predel križa bi bil v vratcih, spodnja razgledna štrlina pa trtica. Čez ramo Male Mojstrovke pridem do ozkega prehoda pod glavo Velike Mojstrovke. Okoli ozkega vratu visi bela kravata snega. Omogoči mi, da pogledam navpično navzdol v Tamar. Šele danes ugotovim, da je tisto veliko snežno pobočje nasproti Veliki Kot. Tudi v škrbini stojim prvič. Pod skalo je pol metra visok zamet, za katerim se v miru opremim. Med prečenjem strmejšega in manj predelanega snega se počutim neroden. Irena na vrh ni šla, ker je bilo videti smotano. Tudi če slučajno ne bi poznal pomena besede, bi mi postal jasen ta hip. Še dobro, da gre potem strmo navzgor lažje. Uživam v zadnjem naporu.

V Ameriki garajo dan in noč, a vseeno mislijo: »Jaz uživam.« To je maya, iluzija… kamela zelo rada je trnove vejice, ki ranijo njen jezik. Medtem ko jih je, se iz njenega jezika pocedi kri, ki se pomeša s trnovimi vejicami. Na ta način dobijo malo okusa in kamela si misli: »Oh, te vejice so zelo okusne.« Materialisti so kot ta kamela, ker prostovoljno izgubljajo lastno kri. (3)

 


Jalovec - tokrat niso skomine, le obujam spomine

Na največji Mojstrovki, ki ni najvišja. Na Veliki sem zadovoljen, a hočem še več. Vem, da je bližnja kota brez imena višja za šest metrov. Zakaj ne bi stopil naprej, pohodil še nje? Po nekaj korakih pod nogo zasika - zvok se v grebenu širi na obe strani z veliko hitrostjo. Samodejno odskočim stran od grebena. V dvomu, da ne bi z veho odpotoval v Tamar. Po vseh današnjih vidnih novostih še ena povsem nova zvočna izkušnja. Tak zvok bi lahko dala morda tanka ledena skorja, ko se pretrga. Hočem ponovno stopiti naprej, še petnajst minut hoje in bom na konju. Pa me je minilo iti na koto. Raje se posvetim povratku na Malo. V dobrih stopinjah na prečnici se počutim gotovega. Poskušam se spomniti, kaj me je prej tu motilo.

 

Da, to je maya, iluzija. Tako razmišlja osel. Recimo, da sedeš na oslov hrbet in mu pomoliš pred gobec malo trave. Osel si misli: od trave me loči samo še korak. Trava pa je vedno čevelj od njegovega gobca. To je oslizem. Vsak si misli: »Samo še korak in dobil bom, kar si želim. Potem bom zelo srečen.« (3)

1313 m na 15. ovinku. Čeprav sem zadnjih pet minut moral hiteti, še ulovim predviden trenutek, v katerem sem hotel poročati s kakšnega vrha. Pozimi je Velika v primerjavi z Malo več kot stopnjo zahtevnejša. Sestop je od tu sedaj sprehod. V zadnji strmini poskušam narediti svežo drčo. Vidim, kako se nižje na gladkem srenu dela izboklina, vendar ne spreminjam smeri vožnje po riti. Potem pa zatulim. Zaletel sem se vanjo in učinek je enak – kot bi me ledena kepa, ki je sprijeta s podlago, močno sunila v zadnjo. Nepravilnostim se začnem skrbno ogibati. Lep dan je bil 13. april, poseben. Pri ovinku številka 13. stopim na zadnjo bližnjico do parkirišča. V Mihovem domu se ustavim še v tretje zapored. Kaj, če bo oskrbnica mislila, da jo hodim osvajat? Ne bom se obremenjeval s tem, kaj mislijo drugi. Že s svojimi se občasno veliko preveč! Le klobase tokrat raje ne bom naročal… Oj, kako so dobri ti domači piškoti!

Nedolžnost ni posebne hvale vredna. Vse živali so nedolžne, zato ti pustijo, da jim prerežeš vrat… Namesto da smo nedolžni, moramo postati zelo, zelo inteligentni. Biti nedolžen in neveden naivnež ni posebne hvale vredno. Prav je, da smo preprosti, ne smemo pa biti neinteligentni. (3)


(1) Eileen Caddy, Odpiranje notranjih vrat
(2) Po Johnu Christianu
(3) A.C. Bhaktivedanta Swami Prabhupãda, Življenje izvira iz življenja.

eXTReMe Tracker