Naše izhodišče je sredi prostranih pokljuških gozdov, ob vojašnicah
Viševnik (2050 m) in Mali Draški vrh (2132 m)Ko ju pogledamo s planine Javornik, ene najlepših v osrčju Pokljuke, se jima v ospredje fantovsko postavlja sicer komaj omembe vredna, vendar iskalcu nevsakdanjih brezpotij po visokogorju zelo vznemirljiva vzpetina Veliki Selišnik. Grebenska rez naših dveh vrhov zadaj na zahodnem obzorju se sestavlja v visokogorsko celoto, kakršnih je, glede na vitkost in postavnost, v tem koncu vzhodnih julijskih gora malo. Na prvega se lahko povzpne vsakdo, ki mu hoja po strmejšem svetu ni tuja, na drugega pa prave poti sploh ni, čeprav je sledov številnih predhodnikov več kot dovolj za varno, vendar zahtevno vzpenjanje po strmih skalah. Z Viševnika tudi te dni še vedno rad zdrsi navdušeni turni smučar, Mali Draški vrh pa pred množičnim obiskom varujejo ostri grebeni in prepadna pobočja, kakršnih se s severa, iz globin doline Krme, lahko lotijo le vrhunsko usposobljeni alpinistični mojstri.
Viševnik, Mali Draški vrh, Veliki Selišnik in Triglav. Foto: Mitja Košir
Naše izhodišče je sredi prostranih pokljuških gozdov, ob vojašnicah na Rudnem polju (1345 m), od koder se po smučiščih vzpnemo na visoko ravnico Zlato vodo (1801 m) pod južnim grebenom Viševnika. Najkrajša in najbolj enostavna pot na njegov vrh pelje prav po tem grebenu, veliko lepša, vendar daljša pot pa nas zapelje z Zlate vode na vzhod in skozi lepo razraščen macesnov gozd na vzhodno grebensko rez in po njej prek nekaj vznemirljivo izpostavljenih skalnih stopenj Viševniku na vrh.
Mali Draški vrh, naš naslednji cilj, nam stoji iz oči v oči onstran Srenjskega prevala (1959 m). Tja nas pelje pot po ostrem grebenu, kamor naj ne stopi noga tistega, ki ga je strah globokih pogledov, s prevala navzgor, v razbite skalne strmine pa je na brezpotju negotovim najbolje stopiti v varnem vodniškem spremstvu. Ko stopimo na njegovo vitko visokost, na Mali Draški vrh, moramo najprej opraviti višinski obred. Lažje dostopen je namreč vzhodni vrh dvoglave gore, vendar je po natančnih meritvah višji zahodni vrh. Ko smo enkrat tam zgoraj, nas nekaj vrtoglavih prestopov na samem grebenu med obema vrhovoma ne bo več posebej vznemirjalo, tiste najbolj zagnane pa bo prav gotovo zamikal priostren in izpostavljen greben, ki se z zahodnega vrha strmo spusti naslednjemu veličastnemu cilju, Velikemu Draškemu vrhu (2243 m) v naročje. Ta podvig je alpinistično dejanje v pravem pomenu besede, zato se ga velja lotiti le z vso ustrezno opremo, nekaj strmih prehodov tik pod vrhom in nad grozljivim severnim prepadom pa velja preplezati le varovan na vrvi preizkušenega sopotnika, najbolje gorskega vodnika.
Viševnik in Mali Draški vrh sta le vzhodna stebra »kvarteta« nad planino Konjščico, kamor sodita še dva lepotca iz druščine teh dvatisočakov, v tukajšnji pripovedki, kjer tišina šepeta nekoč že omenjeni Veliki Draški vrh in Ablanca (2004 m), najvišja vzpetina dolgega grebena, imenovanega Sleme, ki se na jugu začne s poraščeno glavo Močile (1823 m) in na vzhodu meji na planino Konjščico, na zahodu pa se spušča globoko v dolino Voje.
Prebrati, kako na Viševnik in Mali Draški vrh je mogoče marsikje v bogati vodniški literaturi, veliko najtehtnejšega pa boste našli v knjigah Tineta Miheliča Julijske Alpe (PZS, 2003) in Julijske Alpe-Bohinjske gore (Sidarta, 1995).