Snežne razmere so se spreminjale iz tedna v teden in isti Viševnik je bil vsakič drugačen.
Četrtkova zgodba
Mali Draški
Dražil me je večkrat po malem
Filmsko platno je iz zadnjih vrst pokrivalo manjši del zornega kota. Režiser je hitro menjaval scene. Dogodki so se odvijali z veliko naglico. Ampak tule! Na sceni so smreke nepremične, gore še posebej. V pokrajini se perspektiva spreminja počasi. Nebo je drugačno. Zajema veliko več, kot sem sposoben videti z najširšim pogledom. Mojster je ta, ki izbira scenografijo in režira igro Narave!
Doživel bom nekaj novega. (Če se le odločim tako.) Stopinje navzgor so uporabne. Na Viševnik grem že tretjič z istega izhodišča. Videti hočem, da niti cilj niti pot nista najpomembnejša. Važen je namen. Kar se bom odločil, da bom doživel na izletu. Na vrhu smučišča tudi danes isti ob istem času obrača teptalec snega. Nad hiško se mi čevlji ugrezajo v sveže zmlet sneg, kot bi gazil sipko mivko. To zimo sem večkrat hodil po smučišču, vendar sem zaradi resnično grdih lukenj šele danes razumel žičničarje. Na gori si želim doživeti nekaj novega. Ampak kaj? Na prvi pogled ni nič spremenjenega. Celo snežne razmere se zdijo enake tistim izpred sedmih dni. Drugačna bi bila lahko megla. Različno je prebijanje sončnih žarkov skozi gornje plasti oblaka. Nekatere skale so videti drugačne zgolj zaradi spreminjajočih se svetlobnih učinkov.
Ablanca; v bližini Srenjskega prevala
Greben stolpičev. Čeprav sem si pokrajino že dvakrat pazljivo ogledal, na poti želim spregledati (videti), kar je bilo spregledanega. Sredi največje strmine se spomnim, da položnega grebena do Srenjskega prevala – meni najlepšega dela gore – pretekle izlete še nisem prehodil. Iste skale ob poti ogledujem drugače. Nastopač sem, postopač, ali oboje. Rad pohajam na dvignjenem odru. Okoliški gorski grebeni so v ravnih vrstah, ena za drugo. Čas je, da publiki gorskih vrhov, ki mojo monodramo opazuje bučno z žvižganjem vetra, pristopim bližje. Izberem vrsto Draških vrhov. Sestop z vrha spremenim v nov gorski užitek. Razgiban greben še ni uhojen. Sneg poudarja podobo stolpičev. Ugibam, kako so nastali. Tistih na sedlu se spomnim, vmesnih pa do sedaj še nisem opazil.
Malo za draž. Na spustu do prevala je sneg spihan in trd. Nataknem polovičke, rezervni četverici špic. Utrdijo prepričanje, da imam le premalo zaupanja vase. Čez preval stopim pod goro z dvojnim vrhom. Prepričam se, da bi na vrh potreboval prave dereze. Viševnik ima s te strani drugačno obliko. Na pretek imam časa za ponovni uživaški grebenski sprehod. Z Viševnikovega balkona naredim še večerni posnetek Triglava. To zimo me nanj še ni potegnilo. Ko bo zanj prišel pravi trenutek, ga bom začutil. Za naslednji četrtek sem odločen – če bo lepo vreme, grem z užitkom na Malega Draškega.
Viševnik; pred zadnjim spustom na Srenjski preval
Deset tisoč osemdeset minut kasneje. Smučišče je včasih lahko tudi mučišče. Noge se neenakomerno ugrezajo. Tudi zvok, ki prihaja za menoj in je vse bližje, ni monoton. Z motornih sani se mi prijazno nasmehneta. Za njima ostane le oster vonj slabo izgorelega bencina. Pod vlečnico, kjer bom zavil v levo, obrneta na desno proti vstopni postaji. Med premišljevanjem o plazovih me zmoti brnenje nad glavo. Le vlečnico sta pognala, ni drugega ni. S kolcema in lopato pod pazduho se v istem času pusti privleči na vrh. S požvižgavanjem in lopato zabija količka. Označuje začetek smučarskega prvenstva upokojencev Gorenjske. Navežem pogovor. Med drugim ga sprašujem, kdo tepta sneg. »Bojan je glavni.« Je bil on? »Ali je blond in kratko postrižen?« »Je, ja. Ampak Sandi je tudi… prejšnji četrtek popoldan je na smučišču dežural on.« Radoveden sem, kako je ime njemu. »Janez.« Zajame sapo in doda: »Janez… poveljnik...«.
Muka po smučini je manjša. Šla sva opravljat vsak svoje delo različnih koristi. Še naprej je slišati požvižgavanje ob zvoku zasajanja lopate. Globoki odtisi nog so polni novega južnega snega. Podlaga ni dovolj trda. Trdno se odločim, da me udiranje ne bo preveč ustavljalo. Kvečjemu slikanje. Pozoren sem na oblike oblakov. Nikoli niso enake. V sedmih toplih dneh se je sneg zelo zbil, a tudi zmehčal. S Plesišča vodi navzgor ena sama smučina. Pa še ta postane s-mučina. Za manjše prediranje sem hvaležen človeku, ki jo je pred mano potegnil na goro. Na gosto jo luknjam. Naj imam slabo vest, sem naredil kaj narobe, če bodo zaradi lukenj naslednjim turnim smučarjem zdrsavali psi? Pa kaj. Vse je prav, kar ni narobe.
Mali Draški vrh zna dražiti
Spremembe. Na vrhu se ne ustavljam. Že vem, kako lep je greben. Nekaj kamnitih stolpičev do sedaj nisem opazil. Jasno, da niso zrasli v enem tednu. Na Srenjskem prevalu se teren spet obrne navzgor. Zamenja se veter, spremeni se klima, temperatura se zniža. Tu je meja. Nataknem si vetrovko, dereze in okoli zapestja obesim cepin. Šele sedaj stopam v prave goré. V grabnu, po katerem se hodi tudi poleti in je gladko zalit, se kloža predira. Po napovedih naj bi bil sneg v visokogorju spihan do trdega. Skorjo prebijam z brcanjem in v vsej tej opremi se počutim močnega.
Svojeglavo na vrh. Zaradi nepredelanega snega v globini se grabnu ognem na desno, za rob borovja. Občutek varnosti je močnejši tudi na lažjih skalah. Nad njimi izberem ozek jezik snega, ki na vrh vodi z desne strani. Pod skalo zazija luknja. Dobro pohodim njeno okolico in utrdim sneg za boljši odriv. Gotov vase se oprem na levo nogo in potegnem za skale. Pa mi jih potegne iz rok in se do pasu ugreznjen znajdem v luknji. Pojma nimam, zakaj so zdrsnili prednji zobje. Posebej sem pozoren, da mi v drugo dereze na skali primejo dobro. Z Maretom se največkrat z vrhov slišiva prav ob petnajst do sedemih.
Veliki Draški vrh in Vernar
Povratek ni kratek. Za sestop raje izberem običajen pristop. V zgornjem delu je presenetljivo trdo in sneg se začne predirati šele nad mestom, kjer sem ubral varnejšo varianto. Ker še vedno močno piha, na sedlu stisnjenih ustnic pospravljam opremo. Veter začenja na drugi strani prevala pojemati in se ogrevati. Znak, da prihajam izven meje višjih gorá. Na povratku v temi je greben videti drugačen. Viševnikov vrh je zgolj zadnja najvišja točka na poti v dolino. Čakam na trenutek, ko se teren uravna. Tudi danes me presenetijo prvi svetli pobliski med debeli smrekami, potem pa se dokončno zasvetijo lučke vojašnice. Signal, da imam do avta le še nekaj korakov.