Ob mogočni karavanški Vrtači ga oko z juga komaj uzre
Ob mogočni karavanški Vrtači ga oko z juga komaj uzre in še za tak bežen pogled moramo splezati nekam na pobočja Begunjščice ali Velikega vrha, seveda z nekom, ki nam bo znal pokazati vitko skalno ostrico v razpotegnjenemu, razbitem grebenu Na možeh, ki se vleče od Ljubelja na vzhodu do vrha Vrtače na zahodu ter na severu zapira Šentansko dolino in Zelenico z njenimi mogočnimi begunskimi melišči in plazovi. Povsem drugačna podoba se nam na ogled postavi s severa, s koroške Mlake (Märchenwiese) v zatrepu doline Poden, od koder začudeni in z občutkom nebogljenosti zremo v mogočno ostenje, ki mu je naša gora levi, sicer ne najvišji, zato pa najlepši vogelni kamen. S svojim severnim razom in strmima grebenoma z malo domišljije lahko spominja na stisnjeno pest s stegnjenim palcem (od tod starodavno slovensko koroško ime), še bolj pa na neko drugo, mnogo višjo in znamenitejšo goro. Poznavalci vsi v en mah potrjujejo, da se mu ime »karavanški Matterhorn« zelo prilega.
Palec (2026 m)
Nanj ni označenih poti, vendar z juga pravemu gorniku ne pomeni prezahtevne ovire. Terja le trden korak, bistro glavo, ki se ne boji kakšnega globokega pogleda in veselje z iskanjem predhodnikovih sledi v sicer brezpotnem svetu. Še najbolje pa mu je stopiti v goste z nekom, ki je tam zgoraj že bil.
Naše južno izhodišče je na Ljubelju (1058 m), tik ob ustju predora, od koder se po zeleniškem smučišču podamo na poldrugo uro oddaljeno Zelenico (1536 m), od tam pa za oznakami proti Vrtači, ki v celoti obvladuje severozahodno obzorje. Vendar tej poti sledimo le dobre četrt ure, potem pa po prvi, skozi gosto ruševje utrti stezici krenemo odločno proti severu, v krnico Suho ruševje in po njej na izrazito sedelce med Zelenjakom (2023 m) na zahodu in Palcem na vzhodu z zelo primernim imenom Žleb, kajti na severno plat, v globoko dolino Poden se v silni strmini, ki popusti šele spodaj na Mlaki, spušča ozek in temačen žleb, vendar vse skupaj le ni tako grozljivo, saj po njem sem na sonce pripelje severni Palčev pristop. Z Žleba je le še dobrih sto metrov plezanja in hoje po krušljivih skalah in strmih travah, kjer je najbolje slediti komaj opazni stezici. Vrh je res matterhornovski, saj je na njem prostora komaj za železni križ in vpisno knjigo, zadovoljstvo nad vzponom, čeprav razmeroma kratkim pa se spogleduje z občutki pravih raziskovalcev gorskih brezpotij.
Zasnežena Zelenica z njenimi prostranimi smučišči in s snegom zalito Suho ruševje, in takšno je še vedno, sta neubranljiv izziv zagnanim turnim smučarjem, tisti pa, ki s seboj na Žleb pritovorijo zimsko alpinistično opremo, lahko sledijo svojim željam tudi na Palec in sosednji Zelenjak, še bolj podjetni pa jo bodo ubrali pa strmi vzhodni grapi kar na vrh Vrtače. Vsaj po grebenu na Palec in po grapi na Vrtačo boste ob ugodnih snežnih razmerah prav gotovo sledili utrtim stopinjam. Najbolj fantovsko razposajeni pa se bodo na smučeh spustili z vrha Žleba po strmi snežni ulici na sever, k soncu na Mlaki in na osvežitev k gostoljubnemu Podnarju.
O Palcu je kljub odmaknjenosti gore veliko napisanega, najpotrebnejše, strnjene podatke pa najdete v knjigah Stanka Klinarja Karavanke (PZS, 1997) in Andreja Stritarja 111 izletov po slovenskih gorah (Sidarta, 1993), s seboj pa vzemite zemljevid Karavanke – osrednji del 1:50.000.
Na sliki: Palec izpod Zelenjaka, spodaj Žleb. Foto:
Mitja Košir