Mreža omejuje prehod. »Kam greste,« vpraša žičničar. »Namen imam na Viševnik.« Pokaže na tablo. Na njej piše, da je dostop na Viševnik zaprt!

 

Četrtkova zgodba

Viševnik

Čas pride zanj sam od sebe

 

Preprosta in lahka tura na Viševnik lahko nudi čudovit zimski užitek. Zato se rad redno nanj vračam. Letos kar štiri zaporedne četrtke. Vsak teden se je spreminjala z vremenskimi vplivi. Vsakokrat sem na isti cilj šel z malo drugačnim namenom in povsem drugačnimi mislimi.

Prazničen izlet ob letu naokoli. Četrtek pred rojstnim dnevom sem se na Kriško preveč gnal in se vrnil preutrujen, da bi bil izlet lahko prazničen. Že v ponedeljek se odločim za lažjo turo, na kateri bom predvsem užival. Ko pa v četrtek zjutraj vidim, kako naletava sneg, malo podvomim. Da ga v gorah ne bi zapadlo preveč. Na vožnji v službo se pomirim, ko se spomnim, da imam danes namen biti praznovalec in brezskrbnež. Celo dopoldne se veselim izleta. To povem vsakemu, ki me vpraša za cilj. Po eni opažam, da zaradi odhoda še nisem vznemirjen. Niti nimam občutka, da bi bil pozen. Ob treh bom šel, se odločim mimogrede. Kot že večkrat doslej.

V številnih starih kulturah so na vesolje in čas gledali ciklično. Ciklični koncept časa simbolizira krog, ki predstavlja neskončnost, medtem ko linearni koncept časa ponazorimo z daljico. Daljica ima začetek in konec. Linearni koncept časa je relativno mlada stvaritev zahodne civilizacije. Pojavil naj bi se z nastankom judaizma. Temelji na ideji, da se vesolje progresivno razvija in s tem piše kozmično zgodbo z začetkom, sredino in koncem. (*)

Spust na Rudno polje. Splošno nevarnost plazov so obdržali na tretji stopnji. Meritev višinskih vrednosti temperature kaže, kako globoko se danes spuščam po lestvici mraza. Ne bi šel globlje od minus dvanajstih stopinj. Na parkirišču si plastične čevlje odpenjajo zadnji smučarji. »Ali greste kam?« »Ja, na Viševnik.« »Tudi mene je mikalo gor. Greste sam?« Mehko zašumi v nosu, ko skozenj zrak na hitro steče v pljuča. »Ja. Kar poglejte, da v avtu ne skrivam nobenega.« Zasmeje se. »Videl sem vaše čevlje in vedel, da greste nekam v gore. Če le bi imel nekoga, s katerim bi lahko šel gor.« Pokaže na družino. »Ne morem jih pustiti čakati.« Istočasno se odpeljejo nazaj, proti Krškemu, ko si oprtam nahrbtnik, in se odpravim naprej.

Bistvena razlika med to in konsenzno sliko je v naravi časa. Standardni ali konsenzni model predvideva, da ima čas svoj začetek, ki ga večinoma razlagamo s teorijo o velikem poku… pri alternativnem modelu je vesolje neskončno. Čas je nedoločen v smislu, da vselej teče v preteklost in v prihodnost… Natančneje rečeno, ta model podaja sliko vesolja s ciklično evolucijo. (*)

 

Viševnik s ceste proti Rudnemu polju

Smučišče ob robu narave. Na praznem smučišču so v svežem puhastem snegu narisani vijugasti vzorci. Za hrbtom začutim prisotnost. Obrnem se, pa zagledam le dva velika oblaka. Ob drugi vlečnici mi gre rahlo na otročje, ko z levo nogo nalašč stopicam že za robom zglajenega snega. Voznik teptalca počasi utrjuje nasprotni del ozkega smučišča. Ko obrne v drugo, se srečava na vrhu smučišča. Izmenjava si nekaj besed. Mogoče tu niso občutljivi na tacanje planincev. »Saj ni narobe, ker sem hodil po smučišču?« »Ne, ne, sem videl, da ste šli čisto ob robu. Nekateri hodijo pa kar po sredini. Egoistično, kot da so sami na svetu.« Že drugič sem slišal podobno mnenje. »Težko bi rekel, da sem mislil samo nase, ko sem šel enkrat po sredi smučišča. Prej bi rekel, da nisem nič mislil. Kdo pravzaprav najbolj razrije smučišče?« »Bordarji. Ko gredo vštric po sveže teptanem snegu.« Je mislil gor ali dol? Z roko si pokrije oči. »Joj, joj, takrat se ne da nič več narediti. Novo teptanje ni možno, ker se sneg v drugo preveč melje. In po takem morajo kasneje smučati otroci.« Čutil sem, da ima prav.

 

Pri iskanju duhovnega navdiha je dobro biti odločen kot čebela, ki leti od cveta do cveta in pridno nabira med. Čebela se na cvetovih, kjer ni medu, ne zadržuje. In tako kot je med sladek, ne glede na to, s katerega konca prihaja, imajo lahko sladko moč navdiha besede različnih avtorjev, ki lahko izhajajo iz različnih duhovnih tradicij. (*)

Užitek v lahkem izletu. Sled stare sledi se med redkim drevjem vidi razločno. Hodim počasi in veliko slikam. Brezskrbno jo maham navzgor. Na Plesišču se dvakrat lahkotno zasučem. Za hip podvomim, da bom ob predvidenem času na vrhu. Potem pa obudim prazničnost ture. Odprto nebo, čudoviti razgledi, vse to je krasna nagrada, tudi če ob času ne pridem do vrha. Narava me ogreva, da mraz čutim samo še v konice prstov na nogah. Brezskrbnost ne pomeni pomanjkanje previdnosti. Za boljši sluh imam naglavni trak odvihan z ušes, dokler ne postane prehladno. Ob hitrejšem premikanju senc začnem hiteti tudi sam. Skale nad mano zaradi nedoločljive velikosti spominjajo na kulise.

Rečna voda je včasih kalna v spodnjem toku, nikoli pa pri izviru. Zato inteligenten človek skuša žejo po čisti vodi potešiti pri izviru, izvirnem znanju. (*)

 

Skalne kulise ob poti

V družbi prijateljev. Malo manjka do predvidene temperaturne globine. Čez obraz imam nataknjeno masko, ki pred mrazom varuje kosti ličnic. Čudovito je. Stopim na mejo Julijcev, na sam rob Narave. Nisem sam. V mislih sem s prijatelji, ki so me na vrhovih naučili uživati dljé časa. Za hip lahko snamem rokavice, tako je suh zrak. Če sem prijatelj gora, bi lahko bilo tudi obratno. Nebo za njimi temni. Mrak se je že usedel na Pokljuko, v dolini je noč. Sestopam igraje. Po ozki in zasuti gazi brodim po puhcu. Pri vlečnicah se spomnim besed voznika teptalca: »Dol pojdite kar pod vlečnico, po desni.« Na ravnem, med slokimi smrekami, se ustavim, da občutim še gozdno temó. Današnji vrh je bil globlji od predvidenih minus dvanajstih stopinj pod ničlo.

 

Moder človek lahko več vidi z dna vodnjaka, kot lahko bedak z vrha gore. (Neznan avtor) (*)

Praznovanje se je spremenilo v žalovanje. Samo nekaj dni zatem je močno snežilo in eden od dvojice je umrl pod plazom. Ker nista upoštevala vremenskih napovedi in ocen, so zapisali novinarji. Dragi smučar, po moje si izgubil dragoceno življenje, ker te je presenetilo delovanje naravnih sil. Morda ne znamo več čutiti Narave. Verjetno ne zmoremo govoriti o občutkih, ki jih človek doživlja v njej. Prevladujeta oprema in tehnika. Če se danes nekaterim zdi žolna pozimi nepogrešljiva, bodo jutri zahtevali, da nosimo s seboj senzor. Tako nas bodo vseskozi imeli pod kontrolo, vse za našo varnost. Veča se raba GPS-a. Pa bodo ljudje z vso to elektroniko še znali občutili naravo? Naj hodim v gore samo še po vremenskih napovedih in po ocenah nevarnosti plazov, ali znam tudi sam začutiti, kdaj odnehati, kje iti in kje si ne upam hoditi?

Zaverovanost v tehnološki razvoj človeka ni odtujila samo naravi in soljudem, temveč tudi samemu sebi. Naravne potrebe so nadomestile umetne in nič čudnega ni, da se na vsakem koraku srečujemo z nezadovoljstvom, nezaupanjem, izkoriščanjem in nasiljem. (*)

 

Na robu Plesišča

Ali naj vseeno grem, ali ne? Za nekatere bi pomenilo izzivanje, ker grem že v četrtek ponovno na najlažjo turno smučarsko goro. Na kraj svetovnega pokala v smučarskih tekih se odpeljem šele potem, ko si omislim rezervni cilj. Napovedi in ocene vzamem resno. Ob njih se ponavadi tudi vprašam, koliko držijo. In če se dobre napovedi pravilne, ali so zame še vedno primerne. Za slabe napovedi se vprašam drugače - koliko in če me sploh bodo motile ali ovirale. Nič vase prepričan meljem zmehčan sneg po terenu med vlečnico in smrekovim gozdom. V umirjenem koraku opazujem, kako kratke smuči pod otroškimi nogami drsijo po ojuženem snegu. Nenapovedana otoplitev bi lahko povečala nevarnost plazov.

 

Vede človeka bolj kot k intelektualnemu razumevanju zakonitosti življenja vabijo k izkušnji. Izkušnja je živa, teoretično znanje ni. Vrednost ene izkušnje se ne more primerjati s tonami informacij. (*)

Izbira Plesišča je ključna. Iz hiške na vrhu vlečnice stopi gospod. »Pojdite prosim malo nižje od antene, da po televiziji ne bo šumelo in snežilo.« Poklepetam o tekmi, smučišču, razmerah. »Kam pa greste?« »Namen imam iti na Viševnik.« Pokaže na tablo ob mreži, ki omejuje prehod na gornje smučišče. Kaj takega pa še ne - na njej piše, da je dostop na Viševnik zaprt! »Ni še za hodit gor. Pred nekaj dnevi je smučarja pokopal plaz.« »Grem do Plesišča, potem pa bom videl, kakšne so razmere. Če bo snega preveč, se bom po gozdu spustil na Konjščico in še naprej do Uskovnice.« »A ne bo že tema?« »Bo. Imam tudi baterijo.« S čevlji bordarjev je nad gornjo vlečnico sneg naluknjan le v prvi strmini. Brez krpelj ne gre več. Prevladuje tišina, ko prisluškujem neslišnemu.

Ne dovolite, da vaše nazore usmerja prevladujoča doktrina. (Alexander Fleming) (*)

 

Viševnik v čipkasti kopreni

Smučina mi pravi, da se bó dalo na goro. Kasneje bom bral v članku Nedela, da »so nekateri kljub nevarnosti proženja plazov že tri dni po tragediji spet rinili nanj«. Sledi so verjetno včerajšnje in tudi name na četrti dan to ni moglo leteti. Bližje, kot sem Plesišču, bolje drži kloža pod krpljami in manj južen je sneg. Auuuu! Kakšno prekrasno vreme! Koliko je vredno sonce! Pobočje Viševnika je oblečeno v čipkasto perilo rahlih meglic. Z jugozahoda po nebu priplava malo gostejša obleka, ki le za kratek čas skrije goro očem. Prijetno sem presenečen. Spihan sneg je na neizrazitem grebenu trd in se ne predira pod krpljami. Skalne kulise, manjše skale, ki sem jih z zanimanjem opazoval že prejšnjikrat, dajejo odlično orientacijo. V strmini se kloža ponovno predira. Pazim, da jo s krpljami sekam naravnost navzgor. Skale so danes drugače pokrite s snegom. Oblak, ki me je spremljal na poti, se seli na drugo stran gore. Pod vrhom je spihano do stare gazi. Tudi na večji skali, bisernem okrasu malo pod vrhom, ponovno obstanem s pogledom.

 

Tehnološki napredek nam je sicer prinesel nekaj olajšanja in udobja, vendar pa nam je, kot vse kaže, izmaknil tisto, kar je najbolj dragoceno – čas. Indijski mislec iz davnin, Čanakja, je rekel, da je vrednost časa neprecenljiva, saj niti s kupi zlata ne moremo odkupiti niti sekunde. »Nimam časa« je kronična bolezen moderne dobe. (*)

Slovo, ki ne bo zadnje. Čeljusti krpelj odlično zagrizejo v zbit sneg zadnje strmine. Uživam v času, ko sonce zahaja za Julijci. Že drugi zaporedni četrtek opazujem temnenje neba za Triglavom. Je danes drugače? Brezskrbno previden začnem počasen sestop. Občasno s prizorišča tekem zanese na goro glasno ozvočenje glasbe. Na Plesišču počakam na zadnje dejanje večerne predstave. Z odbojem od jasnega neba rahlo oživi sončna svetloba. Ko oblaki spremenijo barve iz vijoličastih odtenkov v sive, se spustim v mrak Rudnega polja. Medtem se je na planoti spustila tudi temperatura. Ne vem še, da grem na goro ponovno kar dva naslednja, zaporedna četrtka.

Na začetku stvarjenja je kralj Satjavrata Manu vprašal božanskega avatarja Matsjo: »O, gospod, kaj je močnejše: usoda ali človekov trud?« Na končen rezultat vplivajo trije dejavniki: usoda, lastna prizadevanja in čas… Človekov trud ima večjo moč od usode. Brez truda ne bi nikoli izkoristili priložnosti, ki nam jo ponuja usoda. (*)

---

(*) Mišo Tošič, Prerokbe iz Ved.