Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Mesnovec

četrtek, 9. marec 2006, ob 00:00, Mitja Košir, ogledov: 1529

Več ko smo v gorah, več vemo o njih in bližje so nam

Kaže, da ni opozorila, ki bi res zaleglo. Gore, pravi to prezrto opozorilo, niso igrišče in se ne igrajo, ko pa to povedo tako brez usmiljenja, kot se je to zgodilo pred nekaj dnevi pod Viševnikom, je razmišljanje o popravnem izpitu prepozno. A ne gre le za Viševnik, goro najrazličnejših izzivov nad Rudnim poljem na Pokljuki, kamor lahko v ugodnih razmerah spleza skorajda sleherni gorniški začetnik, ampak gre za gore nasploh, ki nič ne vsiljujejo, ampak hočejo le nekaj povsem zase – spoštovanje. In tega spoštovanja se velja učiti tako, da mu dodajamo znanje, ki pa ga lahko pridobivamo le z gradnjo lastnih izkušenj. Več ko smo v gorah, več vemo o njih in bližje so nam. Začetniška razmerja z vsakim novim, tehtnim korakom tja gor postajajo bolj prijateljska in se končno zlijejo v trajno ljubezensko razmerje, polno obojestranskega razumevanja. Vendar previdnost tudi v tako urejenem odnosu ni odveč. Zato pojdimo tokrat s prgiščem dobre volje in z zvrhano mero odgovornosti visoke gore pogledovat z varnega, vendar ne povsem lahko dostopnega razglednega balkona.


Mesnovec (1538 m)


Najvišji vzpetini planotastega dela Pokljuke bi težko rekli vrh in še manj gora kljub precejšnji višini, ki v naročju Julijcev seveda ni nič posebnega. Ima pa zaobljeno sleme nekaj pomembnih prednosti pred vsemi julijskimi povzpetniki severnega obzorja, od Debele peči na vzhodu in do Tosca na zahodu. Nanj se namreč lahko trmasti popotnik, še posebej tisti, ki si zna pomagati s smučmi, povzpne tudi v globokem snegu. In zdaj smo tam, kamor nas vleče srce.

Gmote novega snega bodo pametnemu vsaj še nekaj dni odsvetovale stopiti k najvišjim vrhovom v goste, zato pa je globoka snežna odeja tam, kjer plazovi ne grozijo z neposredno nevarnostjo, pravi izziv smučarski in popotniški duši. Mesnovec je prav gotovo tak cilj, pa se ga lotimo z Goreljka (1276 m) ali Rudnega polja (1345 m), torej z vzhoda in severa, ali pa z juga, z bohinjskih planin Praprotnice (1212 m) in Zajamnikov (1300 m), od koder je seveda do vrha po pokljuško (torej čez drn in strn) daleč in se poti nanj velja lotiti le v zanesljivem vodniškem (s tistim, ki te konce dobro pozna) spremstvu. Tam, kjer boste v globokem snegu tudi visoko pod vrhom naleteli na utrjeno smučino zahtevnih tekačev in turnih smučarjev, boste v kopnem odvisni zgolj od lastne iznajdljivosti in vam bo še kako prav prišlo znanje tistega »gorniškega jezika«, ki pripoveduje, kako se gibljemo po brezpotju. Zgolj gobarske izkušnje so v tem kotanjastem in nepreglednem svetu že marsikoga opomnile, da ni za domačim plotom, ampak visoko v julijskem sredogorju.

Na Mesnovec, prav na njegov vrh, ni označenih poti in nanj ne pripelje nobena od številnih pokljuških gozdnih cest. Gre za mirni otoček sredi Triglavskega narodnega parka in je hkrati vrh, ki ima srečo, da v razprostranjenosti pokljuške planote, ob visokih severnih sosedih, ne pomeni nič gorniško vnebovzetnega ali vsaj pohodniško vznemirljivega, je pa pustolovskemu srcu izpolnjena želja.

Kako na Mesnovec? Najbolj priporočljivo z zelo natančnim zemljevidom Turistična karta občine Bled 1: 30:000 v rokah in seveda z vsemi planinskimi zemljevidi, ki segajo po Triglavskem narodnem parku.

eXTReMe Tracker